SARAJEVO – Da Slovence najdeš povsod, prav z lahkoto pa v državah nekdanje Jugoslavije, je splošno znano. Pa vendar smo ob nedavnem Quo Vadisovem romanju z nadškofom Alojzom Uranom po Bosni presenečeni ugotavljali, da so nas k vsaki maši prihajali pozdravit vidno ganjeni predstavniki slovenskih društev. V srcu, kot je nekdo rekel, nosijo dve domovini. Hkrati pa pomenijo med njima most, tudi za duhovne vrednote.
Od sezoncev do škofa
Poosebljajo jih lahko pomembni Slovenci, ki so v Bosni in Hercegovini delovali krajše ali daljše obdobje. Za časa avstro-ogrskega cesarstva se je Anton Bonaventura Jeglič izkazal kot sarajevski stolni kanonik, da so ga 1897. imenovali za pomožnega škofa. Že naslednje leto je postal ljubljanski škof. Manj znano je, da je od 1897. do 1905. na povabilo škofa Josipa Stadlerja v Sarajevu delovala znamenita slikarka Ivana Kobilca. Za tamkajšnjo jezuitsko cerkev je naslikala dve freski, s tretjo, posnetkom Michelangelovega Stvarjenja sveta, pa okrasila kupolo. Sprejeli so jo tudi v sarajevski slikarski klub. Septembra 1909 se je k bratu Karlu, ki je bil tajnik škofa Stadolerja, v mesto ob Miljacki odpravil pisatelj Ivan Cankar. Kot nadškofov gost je do novembra dokončal Hlapce in Kurenta.
Slovenske vezi s Sarajevom – leta 1991 je štelo 430.000, zdaj 297.000 prebivalcev – se torej niso spletle šele z nastankom Jugoslavije. V spomin na Cankarjevo bivanje so sarajevski Slovenci po njem poimenovali svoje, leta 1934 kot prvo v Bosni in Hercegovini ustanovljeno slovensko kulturno društvo. Delo je moralo prenehati leta 1941, ker ga je oblast NDH prepovedala. Spet je zaživelo leta 1945, pa bilo leta 1951 spet prepovedano. Znova so ga obudili sredi vojnega obleganja mesta 13. marca 1993. Šteje 250 članov.
Več članov, okoli 300, pa šteje sicer mlajše, leta 1997 ustanovljeno društvo Slovencev Republike srbske v Banjaluki. Pred petimi leti je založilo knjigo Od prednikov do potomcev s podnaslovom Slovenci v Slatini in Banjaluki 1923–2008 svoje članice Vere Papež Adamič. Zajetna in dragocena monografija razkriva, da so kot gozdarski sezonski delavci Slovenci prihajali v Bosno in Hercegovino že sredi 19. stoletja, torej že pred avstro-ogrsko okupacijo. Ob zasedbi leta 1878 je s cesarsko vojsko prišlo precej slovenskih polkov. Kmalu so začeli iz slovenskih krajev prihajati moški na sezonska dela v gradbeništvu in gozdarstvu, a tudi kot rudarji, razni obrtniki, uradniki, žandarji, železničarji, duhovniki, učitelji.
Po prvi svetovni vojni so se začeli okoli Banjaluke, Prijedorja, Teslića in Doboja naseljevati predvsem primorski begunci pred fašizmom, največ kot kmetje. V večja mesta so začeli prihajati tudi zdravniki, profesorji ter inženirji. Pa tudi uspešni podjetniki, kot je bil A. Gerdouc, ki je med letoma 1870 in 1890 vodil sarajevsko pivovarno. Franc Lokar je odprl žago v Višegradu, Peter Pogorelec v Fojnici. V Banjaluki so malo pred drugo svetovno vojno celo ustanovili slovensko ljudsko kuhinjo, ki je z baliniščem in plesiščem postala priljubljeno shajališče.
Slovenski čudež v Slatini
Zaradi fašističnega raznarodovalnega pritiska se je mnogo zavednih Primorcev začelo izseljevati po svetu. Mnogi v Ameriko. Družina Alojza Adamiča in žene Alojzije, rojene Dugulin, iz Ivanjega Grada pri Komnu pa si je s tremi hčerami leta 1924 poiskala novi dom v zdraviliškem kraju Slatina nedaleč od Banjaluke. Vas je že v turških časih zaslovela s toplicami, pod Avstrijo so turistični avtobusi goste vozili celo z Dunaja. Adamičevim je sledilo še več kot 50 večinoma primorskih družin. Med prvimi dejanji so ustanovili pevski zbor Soča, nato glasbeno in igralsko skupino, zgradili so si celo cerkvico. Domačini so prišleke, ker so gojili radič in solato, nabirali pa tudi regrat, razglasili za – travojedce. Sadili so tudi dotlej v teh krajih neznane povrtnine, kot so šparglji, cvetača, ohrovt, paradižnik, ajda, nove sadne in vinske sorte. Bili so znanilci sodobnejšega kmetijstva. S profesorjem agronomije in enologije Antonom Štrekljem je Adamič soustanovil Slovensko kmetijsko zadrugo.
Začetek druge svetovne vojne in pripojitev k NDH sta slatinskim Slovencem prinesla hude težave. Nekatere so izselili v Srbijo, Adamičevim so zaplenili vso imovino. Po vojni so se nekatere slovenske družine vrnile v rodne kraje, druge v požgano Slatino in začele znova. Gospodarski vrh je pomenila ustanovitev tekstilnega in trgovskega podjetja Slateks leta 1982. Z zgledovanjem po Rogaški Slatini je pospešila razvoj celega kraja.
Po ujmi posije sonce
Nad slatinske Slovence so se znova zgrnili črni oblaki po razpadu Jugoslavije. Vera Papež Adamič v knjigi z grenkobo zapiše: »Po letu 1990 se je v Bosni in Republiki srbski večala nestrpnost do drugih narodov in tudi do Slovencev in njihovih potomcev.« Še stopnjevalo se je: »Leto 1993 je bilo za preostale Adamičeve potomce v Slatini in Banjaluki prava nočna mora. Prisilili so nas, da zapustimo domove in imetje, nepremičnine pa pod pritiskom groženj prodamo za simbolično ceno. Vrnili smo se v Slovenijo. Zelo težko je po številnih padcih začeti znova in brez materialne podlage. Mama Danica in teta Dragotina sta zboleli in v teh letih umrli. Vsaj počivata v rodni grudi.«
V začetku letošnjega februarja je v 71. letu umrl Jožef Špringer, po rodu iz trboveljske rudarske družine, v Kaknju pa dolgoletni predsednik tamkajšnjega združenja meščanov slovenskega rodu. V nekrologu so zapisali, da je »z željo po ohranitvi slovenstva, medsebojnem varstvu in človekoljubni pomoči povezal več kot dvesto družin iz Kaknja, Visokega, Vareša, Travnika in Breze«
Edini bosanski kozolec
Gozdarski inženir Mladen Lunić z družino, potomec slovenskih priseljencev Vladimirja in Ane Turk, je leta 2007 po vseh pravilih in merah v Slatini postavil kozolec toplar. Zgledoval se je po kozolcu, ki stoji v Ločici pri Vranskem. Lunićevi svoj kozolec, edini v Bosni in Hercegovini, uporabljajo za enake namene, kot kozolci služijo že tradicionalno.
Do pet tisoč
Po oceni Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v Bosni in Hercegovini živi do 5000 slovenskih izseljencev in njihovih potomcev. Povezujejo se v desetih slovenskih društvih. Poleg omenjenih v Banjaluki in Sarajevu imajo Slovenci svoja društva tudi v Brezi, Doboju, Tesliću, Kaknju, Prijedoru, Tuzli, Vitezu in Zenici ter morda še kje.
