Ob zaznamovanju stote obletnice smrti Janeza Puha, izumitelja in tovarnarja iz Sakušaka, je društvo Janeza Puha iz Juršincev prejelo povabilo na slovesnost, ki so jo pripravili v graški tovarni Magna, naslednici nekdanje Puhove. Povabilu so se odzvali tudi člani društva Janez Johann Puch Ljutomer in predstavniki Zveze starodobnih vozil Slovenije. Kot nam je povedal Milan Belec, predsednik ljutomerskega društva, so jih gostitelji sprejeli z vso pozornostjo, razvoj in delovanje tovarne pa jim je predstavil gospod Majer, odgovoren za sodelovanje s partnerji.
Vestni slovenski delavci
Stoletna tradicija, na katero so v Magni zelo ponosni, potrjuje izjemnost Puhovega dela. Med slovesnostjo v tamkajšnjem muzeju, ki so se je udeležili najpomembnejši gospodarstveniki, župan mesta Gradec in vodilni možje tovarne, je župan Juršincev gostiteljem podaril sliko Puhove rojstne domačije. Udeleženci iz Slovenije pa so ob tej priložnosti še bolje spoznali rojaka, ki je zaznamoval razvoj avtomobilizma še veliko bolj, kot v njegovi domovini sploh vemo.
Tovarna Magna zaposluje več kot 16.000 ljudi, med njimi več kot tisoč inženirjev. Posebno mesto v proizvodnji pripada vozilu G 5, ki ga z nespremenjeno obliko izdelujejo že 37 let. Njegovo opremo prilagodijo vsakemu kupcu posebej. Vsako vozilo ima kupca že v trenutku, ko ga postavijo na začetek traku. Sestavijo ga ročno iz več kot 16.000 delov. Posebnost je tudi tekoči trak, ki so ga postavili Švicarji in povezuje ves proizvodni sistem. Na vogalih, kjer so še pred leti stali betonski ščitniki, pa zdaj rastejo okrasna drevesa.
»V takem okolju se tudi delavci počutijo dobro. Med ogledom obeh dvoran, kjer sestavljajo minije in peugeote TT, smo odkrili, da mnogi delavci prihajajo iz Slovenije, veljajo pa za najbolj vestne. Srečanje in kratki pogovori so bili tudi zanje nadvse prijetni,« je povedal Belec.
O vrhunskosti tovarne govori tudi to, da je med drugim sodelovala v programu gradnje evropske raketne tehnike, njeni diferenciali in različni prenosi pa so vgrajeni v vsa posebna vozila na svetu.
Neponovljiva vožnja
»Povabili so nas tudi na tovarniški preizkusni poligon, ki si ga je večina med nami prej predstavljala nekoliko drugače. Na stezi sta nas pričakala blatna robustna G 5. V vsakega smo prisedli po štirje. Po skrbnem privezovanju varnostnih pasov je voznik pognal po asfaltni podlagi, da nas je pospešek kar prikoval na sedeže. Sledila sta nagiba pri veliki hitrosti, občutek je izjemen. Potem pa po strmem vzponu skoraj padec v brezno močno desno, kar občutiš dobesedno na želodcu. Pa hud nagib pa spet vzpon in navzdol po mogočnih stopnicah in spet gor in dol. Spretni prsti voznika so pritiskali stikala na armaturni plošči. Nato pospešek po travniški cesti in do kanala, v katerem je bilo skoraj meter vode. Ponovil je ostra nagibanja, če bi bila okna odprta, bi nas zalivala voda. Nadaljevanje po valovitem granitnem terenu je dokazalo, da podvozje tudi ob veliki hitrosti omogoča najvišjo mero varnosti. Ko smo naposled obstali, pod vtisom doživetega še kar nismo mogli takoj zapustiti sedežev. Počasi smo zlagali vtise s pravkar opravljene vožnje. Podatek o ceni takega vozila pa nas je prizemljil k zavesti, da smo tako vožnjo lahko doživeli resnično le enkrat,« je sklenil Belec.
Izumiteljeva pot
Janez Puh se je rodil 27. junija 1862 v Sakušaku v Slovenskih goricah kot sin želarja (malega kmeta) Franca Puha in matere Neže, roj. Cizerl, iz bližnjega Oblačeka. Imel je dva brata in sestro: Martina, Marijo in Franca, ki je prevzel domačijo. Janez je obiskoval enorazredno osnovno šolo pri Lovrencu v Slovenskih goricah, dvanajstleten se je šel učit za ključavničarja. Že s poklicem se je kot vandrovec podal na tedaj običajno strokovno izpopolnjevanje po svetu, da bi se poklicno izpopolnil in spoznal novosti, prek Dunaja v Nemčijo. Med drugim je obiskal tovarnarja Daimlerja in Benza ter preštudiral njune motorje, saj je hotel z njimi opremiti svoja kolesa. Že s svojim motociklom je Puh leta 1906 zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet. Vzporedno s proizvodnjo motociklov se je ukvarjal tudi z razvojem avtomobila in kmalu je s svojimi vozili oskrboval avstrijski dvor. Med prvo svetovno vojno se je Puhov tip VIII izkazal kot najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil. Do leta 1914, ko je 19. julija v Zagrebu po končanih konjskih dirkah umrl za srčno kapjo, je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov. Njegova tovarna je tudi po njegovi smrti izdelovala avtomobile, motocikle in kolesa v Gradcu, leta 1935 so jo združili v koncern Steyr-Daimler-Puch Werke s sedežem na Dunaju.
