Slovenski prostovoljci med krdeli lačnih psov

LJUBLJANA – Pravijo, da obstajata dve vrsti ljudi: mačjeljubni in pasjeljubni. Da se pogosto spreta kot pes in mačka, ker se razlikujeta po svojih nazorih. Da prvi ljubijo svobodo, drugi pa zvestobo. A ker je človek svoboden v zvestobi dobrim dejanjem, ta meja pade takoj, ko je treba zares pomagati. Tako trije člani Mačjelovke, prostovoljskega neprofitnega društva za pomoč prostoživečim mačkam, niso hodili kot mačka okoli vrele kaše, temveč so se odpravili naravnost v njeno sredico – pomagat psom na Kosovo. Tam se organizacija Animal friends of Kosovo (AFK) spopada s problematiko velikega števila brezdomnih psov. Vojna je naredila svoje. Živali na Kosovu, ki so pred tem imele lastnike, so se znašle na cesti in njihovo število po več kot desetletju le še narašča. AFK je zasnoval projekt, ki zajema ulov, sterilizacijo oz. kastracijo ter vrnitev v okolje. Najpomembneje pa je, da ozaveščajo prebivalstvo. Razdelili so na tisoče letakov, projekt so ljudje dobro sprejeli in o njem želeli izvedeti še več. Mladičem brez mam, najdenim na cestah, si društvo prizadeva najti domove.

Masovno brezdomstvo psov

Član AFK se je obrnil na Nušo Gros iz Mačjelovke. Veterinarka se je pozivu z veseljem odzvala in v odpravo pritegnila še Evo Gregorčič Cigoj, predsednico društva, in Marka Ovna, študenta veterine. 20. oktobra se je začela njihova misija. Člani društva AFK so jih pričakali v Prištini, kjer so prenočili, naslednji dan pa so se odpravili v Skënderaj, mesto v okraju Kosovska Mitrovica na severu Kosova. Ko so prispeli, so ostrmeli. Nikogaršnji psi, na vsakem vogalu krdelo. »Stanje v Skënderaju je pasje! Mi, ki prizora masovnega števila psov na cestah nismo vajeni, smo ob prihodu doživeli šok. Psi tekajo po cestah, ob njih ležijo, brskajo po smeteh ...« pripoveduje Eva. Sprašuje se, kako jih sploh lahko toliko preživi. Ljudi, od katerih občasno vendar dobijo ostanke od kosila, je le nekaj odstotkov, tako da so večinoma odvisni od ostankov hrane v smetnjakih. Jedo tudi papir in plastične vrečke, če imajo vonj po hrani. Tako v njihovih iztrebkih ni lepih zaobljenih klobas, kakršne lastniki psov pobirajo z zelenic naših mest, temveč namesto njih iz njih prilezejo kar vrečke. Eva predvideva, da so si primorani kdaj sami loviti hrano, da preživijo, pa naj bo to zajec ali mačka. »Med psi vlada pravi boj za preživetje. V vsakem mestu jih živi na stotine,« še dodaja, »in seveda se še naprej razmnožujejo.«

Na nogah od jutra do večera

Po prvem šoku so se takoj lotili dela, saj so na Kosovo odšli z namenom pomagati čim več živalim v kratkem času. Delali so od jutra do večera, vmes so si privoščili le odmor za kosilo. »Za sodelovanje pri taki akciji moraš biti čustveno stabilen, saj ni časa za razmišljanje o težkem življenju teh živali. Seveda pa je prišlo za nami, ko je bilo vsega konec. Še zdaj me pri srcu močno stisne, ko pomislim na vse varovance, ki so bili v naši oskrbi nekaj dni. Je z njimi vse v redu, je katerega zbil avto ...« zamišljeno odtegne pogled Eva. V tednu dni so opravili 55 operacij, pomagali na svet osmim pasjim mladičem in poleg vseh odraslih živali, ki so bile na posegih, poskrbeli tudi za okoli 20 malih pasjih sirot brez mame.

Odnos kosovskega prebivalstva do psov je še slabši, kot je odnos slovenskega do mačk. Prepuščeni so sami sebi, nezaželeni in preganjani. Čeprav so večinoma prijazni, se jih ljudje neznansko bojijo. Če gre domačinu pes nasproti, od strahu prečka cesto in gre naprej po drugi strani. Nekateri vzamejo domov mladička, ker je luštkan, ko se jim več ne zdi zanimiv, spet pristane na cesti, oni pa vzamejo novega. Veliko je tudi izživljanja nad njimi, predvsem nad mladiči, ki se sploh ne morejo braniti. Velik problem so pasji boji, ki so bili še pred nedavnim legalni.
 Ljudje do psov čutijo neizmeren gnus. Ko so Skënderajčani videli, da se mačjelovci ukvarjajo s kosmatinci z ulice, sta se jima na obrazu izrisali neizmerna osuplost in zgroženost, nekateri so pristopili, jim hoteli dopovedati, da so psi umazani, da naj se jih ne dotikajo. Pri tem so nekateri, posebno otroci, pokazali osupljivo mero brezčutja. Zato so naši prostovoljci prav po mačje zaprhali in jim svoje kremplje pokazali tako, da so se v središču Skënderaja začeli igrati s psi, samo da bi jih sprovocirali.

Najbolje zajeziti razmnoževanje!

Eva meni, da se je društvo AFK problema lotilo na pravi način. Veliko je skupin, tudi v Sloveniji, ki zbirajo hrano za prostoživeče pse v državah bivše Jugoslavije. Vendar se s hranjenjem le ohranja dobra kondicija za razmnoževanje. Tako bo psica, ki je v boljšem telesnem stanju, na svet spravila več mladičkov, ki bodo živeli v bedi in pomanjkanju. Večanje števila prostoživečih psov je na Balkanu že zdavnaj ušlo izpod nadzora, zato sta edino, kar ga lahko zajezi – sterilizacija in kastracija. S prizadevanji AFK je bilo v Skënderaju v par mesecih steriliziranih oz. kastriranih okoli 350 psov in 25 mačk. Tako kot pri vsaki bolezni je pri brezdomstvu psov torej zaman le odpravljati simptome, težavo se lahko odpravi le v njenih klicah.

Niti pozimi jih ne bodo pozabili

Pred zimo, ki je na Kosovu še bolj kruta kot pri nas, se člani Mačjelovke ne bodo ustavili in komaj čakajo naslednjo odpravo. Decembra bo AFK projekt širil v Gračanico. Medtem pa na Kosovo pošiljajo zbrano pomoč, hrano, povodce, ovratnice, krtače, posode, rjuhe, odeje in drugo opremo za živali. Donacije sprejemajo v Veterinarski ambulanti Max (Dolenjska cesta 250, 1291 Škofljica ali Muzejska pot 2, 1241 Kamnik) ali na telefonski številki 040/212-797 vsak dan od 17. do 20. ure. Prav bi prišli tudi razkužila za roke, ampule proti bolham oziroma garjam (stronghold, advocate) ter tablete proti notranjim zajedavcem (zantel, dehinel). Potrebujejo tudi mleko za pasje mladičke. Ker morajo kriti stroške prevoza in cestnine, bi bili veseli tudi poljubnega finančnega prispevka, ki ga lahko nakažete na račun Društva za pomoč prostoživečim mačkam Mačjelovka, Polje, Cesta XXXII/11, 1000 Ljubljana, 02045-0259078752 (namen: Donacija-Kosovo), ki je odprt pri Novi Ljubljanski banki.