SEBENJE PRI TRŽIČU – Tam okoli Tržiča Gregor Stegnar premetava na treningih takšna orodja, ki jih štirje navadni smrtniki sploh ne morejo dvigniti s tal, kaj šele da bi se igrali z njimi. Velikan, ki bi ga Fran Levstik, če bi se poznala, brez omahovanja zamenjal s svojim Martinom Krpanom, se je odpravil na Kitajsko. 32 najmočnejših zemljanov je pripotovalo v Zhengzhou, dve uri poleta od Pekinga, kjer so se v petdnevnem tekmovanju pomerili med seboj. Silaki so bili sprva razdeljeni v dve moštvi, mesta so jim dodelili lanski dosežki.
Najslabši člani ekip so vsak dan odpadli, tako da je zadnji dan ostalo le še ducat silakov, ki so se potem udarili med sabo še v prestižni posamični tekmi. Sebenjčan, po poklicu mesar, a ima namesto mesarije svoj fitnes center, in še danes vrhunski mojster doma pripravljenega tatarskega bifteka, je z dosežki postal član te elitne dvanajsterice: »Zadnji dan sem bil dejansko zbit, popolnoma izžet, toda vesel, da sem zdržal in bil med najboljšimi.« Na dan so se silaki poigravali s skupno težo po petindvajset ton, na sporedu so vsakič imeli tri discipline: »Vse se je dogajalo na vročini, niti en dan ni bilo manj kot petintrideset stopinj. Na dan sem spil od sedem do deset litrov vode.« Začelo se je za njih precej ležerno, saj so morali tekmovalci vreči prazen pivski sod čez letvico štirih metrov in pol. Sod je tehtal 22 kilogramov, pa lahko ta hec poizkusite tudi na kakšni vaški veselici, da se bo videlo, kdo je lahko ovenčan za lokalnega hrusta. Potem se je začelo direktno merjenje moči, saj so se drugi dan v eni izmed disciplin fantje s težkim drogom odrivali drug od drugega. Za našega Stegnarja je bila nova disciplina, taka, ki je še nikoli ni uganjal, sestavljanje piramide iz 70 kilogramov težkih kock.
»Tako nekako je bilo videti, kot bi petdeset pralnih strojev postavil v piramido. Štirje tekmovalci naenkrat iz ekipe smo to morali izvesti, in ne samo da je bilo precej težko, morali smo delati tudi usklajeno. Petdnevna tekma je bila na moč nenavadna, včasih smo bili naravnost drug proti drugemu, drugič smo morali biti pravo moštvo. Šteli pa so se le kilogrami, nobenega umetniškega vtisa se ni ocenjevalo.« Naš velikan je zasijal v soju žarometov kitajske centralne televizije in prišel na strani dnevnika Dahe zaradi simpatičnosti, spontanosti, predvsem pa zanimivih odzivov na svoje dosežke. »Slovenec Stegnar vleče kamion in avion,« so zapisali v dnevniku, ki ima naklade v enem dnevu kot Slovenske novice v treh tednih skupaj.
Svetovni silaki so delali reklamo za naselitev mesta, kjer so tekmovali
Kitajske oblasti in investitorji želijo v glavno mesto province Henan, kjer danes živi okoli devet milijonov ljudi, v naslednjih štirih letih naseliti še dodatnih šestnajst milijonov ljudi. V eno samo mesto bi radi poslali za osem naših držav ljudstva, in ko je Stegnar povedal, kako veliki smo, so se mu Kitajci smejali in se čudili, da je v tako drobni grudi zrasel tak orjak. Domačini so na tekmovanju, ker so bili gostitelji, imeli pravico dveh tekmovalcev, a sta bila oba njihova silaka že po kilaži za petindvajset kilogramov švohotnejša od Stegnarja, ki sta mu od prvega dne, ko sta izpadla, lahko samo še ploskala in podajala vodo.
Posebna atrakcija tekmovanja, tudi za tekmovalce, je bila vleka vozila. Ampak tovornjakov in supertraktorjev vajene fante so Kitajci presenetili s šestintridesettonskim letalom boeing 737, ki so ga morali v paru povleči za dvajset metrov naprej. Slovak Peter Putzser in njegov slovanski brat Stegnar sta porabila za razdaljo 36 sekund in v tej disciplini osvojila tretje mesto. »Pred leti sem hotel po pisti letališča Brnik povleči letalo, pa mi tega niso dovolili, zato sem šel čez pol sveta, da se mi je izpolnila življenjska želja,« se zasmeji Gregor, ki se je iz dežele na Daljnem vzhodu, čeprav je bilo za njegov okus izjemno veliko ponudbe na jedilnem listu, vrnil shujšan za pet kilogramov: »Ampak k sreči sem težak 148 kilogramov in se mi na postavi kaj preveč ne pozna.«
Slaba reklama
Tekmovalce so organizatorji peljali v svetovno znani šaolinski tempelj Luoyang pod goro Song blizu Dengfenga, kjer so jim menihi prikazali neverjetne spretnosti. Trem silakom so ponudili, da preizkusijo njihovo veščino meta igle skozi steklo. Najprej sta neuspešno poizkusila Anglež in Ukrajinec, nato so iglo dali v roke našemu Gregorju Stegnarju: »Včasih sem bil mesar, in kadar mi je bilo dolgčas, sem metal nože. Skoncentriral sem se in vrgel iglo, da je šla skozi steklo. Množica okoli, ki je spremljala dogajanje, je utihnila. Nihče ni ploskal, tako so bili presenečeni. Tisti menihi so mi potresli dlan, se obrnili in odšli v svoje prostore. Pozneje mi je eden od njih povedal, da večno mlade menihe učijo tri leta in da sem jim s tem, ko mi je uspelo iglo vreči skozi steklo, naredil preklemano slabo reklamo.«
