Redkokdo je slutil, da bo ročna eolina, ki jo je leta 1821 izumil Christian Buschmann iz Berlina, postala osnova za eno vodilnih glasbil v svetu zabavne in ljudske glasbe. Klavirska harmonika je nastala dobra tri desetletja pozneje in se nato v številnih različicah razširila po svetu. Na Slovenskem se je najbolj uveljavila diatonična harmonika ali frajtonarica, ki jo je še posebno proslavil Lojze Slak. To glasbilo, na katero lahko igramo le durovske lestvice, se je v marsikateri družini prenašalo iz roda v rod. Sredi 20. stoletja je harmonika že začela izpodrivati godala na mestu najbolj razširjenega ljudskega glasbila.
Od Slovenije do Avstralije
Brez harmonike si težko predstavljamo narodno-zabavno glasbo, zato ne preseneča, da so se pri nas razvili tudi vrhunski izdelovalci harmonik, ki svoja umetelno izdelana glasbila prodajajo na vse konce sveta. Na harmoniko Valentina Zupana iz Mengša je bilo treba leta 1970, ko je začel popoldansko obrt, čakati tudi do pet let. Zadnjih 20 let pa je v trgovini v Zupanovi hiši v Mengšu vedno na zalogi veliko harmonik. Prav tako je bilo v tistih letih kar 80 odstotkov glasbil iz njegove delavnice prodanih v tujino, največ v Avstrijo, Nemčijo, Ameriko, Avstralijo in na Nizozemsko. Zadnja leta pa postaja Slovenija enakovreden kupec. Zupan je prvo harmoniko izdelal pri rosnih 16 letih in v šestih desetletjih razvil več kot 55 tehničnih novosti za vse tipe harmonik. »Dobro harmoniko odlikujejo predvsem mojstrova izkušnja pri izbiri lesa in drugih materialov, njegove spretne roke ter ljubezen do glasbila. Žal pa danes to ni več vrednota. Znano je, da se že v skoraj vsaki garaži ne izdelujejo, ampak sestavljajo harmonike. Sestavni deli prihajajo z vseh vetrov, čedalje več tudi iz Češke in Kitajske, temu primerna je potem tudi kakovost glasbila. Vsi ti sestavljavci pa budno pazijo, da zunanjost harmonike čim bolj približajo dizajnu znane blagovne znamke Zupan. A podobna je le na oko, kakovost je neprimerljivo slabša,« nam je med drugim zaupal Zupan.
»V zadnjih letih je na diatoničnih harmonikah zelo priljubljena dvobarvnost oziroma prelivne barve. Leta 1998 sem izdelal novo generacijo diatoničnih in klavirskih harmonik. Ker so bili spoji različnega lesa vizualno problematični, sem želel to prekriti s temnejšo barvo. Moj čut za estetiko pa me je popeljal naprej in ustvaril sem prelivno kombinacijo barv, obenem pa nisem želel prekriti bistva – lepega naravnega lesa. A danes nihče ne ve, zakaj harmoniko barva in predvsem kje, vse bolj so podobne kiču,« nam je zaupal mojster Zupan. Za svoje delo je do zdaj prejel številne nagrade, tudi zlato priznanje Svetovne organizacije za intelektualno lastnino Wipo. |
Brezplačen pregled harmonike
V sodelovanju z družino Avsenik je svetovno znani izdelovalec harmonik Rutar letos predstavil vrhunsko diatonično harmoniko Golica. »Pri nas izdelamo več diatoničnih kot klavirskih harmonik. V sami izdelavi je med njima veliko razlik. Pri diatonični harmoniki se praktično vse izdela doma, pri klavirski pa je mehanizme, denimo, treba kupiti, saj so zelo zapleteni. Uglaševanje pri veliki klavirski harmoniki je precej bolj zapleteno, praktično bolj zahtevno,« nam je zaupal Aleks Rutar, ki se je izdelovanja harmonik naučil od očeta. Za svoje mojstrsko delo si je prislužil certifikat slovenske kakovosti in certifikat domače umetnostne obrti.
»Upal bi si trditi, da spadamo Slovenci po igranju v sam svetovni vrh. Pri izdelavi pa večina gleda samo na zaslužek, zato prepogosto trpi kakovost. Kupujejo čim cenejše dele, polizdelke in celo že narejene harmonike,« nam je pojasnil Rutar. Razkril je še, da se tudi oni soočajo s ponaredki blagovne znamke, zato potencialnim kupcem svetuje, naj prinesejo harmonike k njim na brezplačen pregled.
Poplava učiteljev
O slovenskih prstih na tipkah harmonike bi znal veliko povedati tudi Robert Goličnik, izdelovalec harmonik in vodja glasbene šole za harmoniko. »Harmoniko poučujemo že več kot 15 let in že tretjič zapored smo prejeli certifikat slovenske kakovosti in odličnosti tako za glasbeno šolo kot za harmoniko. V teh letih se je veliko spremenilo. Pred leti je bilo pravih učiteljev zelo malo, danes pa rastejo kot gobe po dežju, predvsem zaradi hitrega zaslužka. Učitelji si izmišljajo vsemogoče pripomočke za učenje, da bi hitreje in več zaslužili. Pri naši glasbeni šoli imamo literaturo in vsak dan ji dodajamo nove in modernejše prijeme ter nove skladbe,« poudarja Goličnik. Meni, da bo pri poučevanju ostal najpomembnejši učitelj, ki resnično lahko da pravo znanje na vseh stopnjah učenja.
