Ko je pred več kot petimi desetletji kot 20-letni mladenič iz rojstnega Dobrniča odšel v ZDA, je Jože Udovč na dokumentih v novem svetu postal Joseph. Podobno so mu uradniki poangležili priimek. Ampak po duši je, se ve, ostal Slovenec. Natančneje Dolenjec, o čemer zgovorno priča na daleč viden napis ob vhodu na njegovo veliko posestvo v Sonomi: Veseli Dolen'c!
Od vajenca do direktorja
Čez lužo ga je povabil stric Justin Udovč. Tako je imel Jože zagotovljeno najosnovnejšo podporo, vendar se je moral v novem, tujejezičnem okolju hitro znajti sam. To je pomenilo, da je krepak mladenič s končano vajeniško litostrojsko šolo v Ljubljani, nekaj izkušnjami, veliko vztrajnosti in iznajdljivosti vzel pot pod noge ter od firme do firme in bolj z rokami kot z bornim angleškim besednjakom spraševal za delo: »Work ... Work?«
Po srečnem naključju je naletel na podjetje, kjer so izdelovali kovinske trezorje. Lastnik je imel nemške judovske korenine in z Jožetom sta se po nemško dokaj hitro dogovorila za službo. Začel se je dvojni šiht, po celodnevnem delavniku pa še večerno učenje angleščine. Čez čas se je možnost pokazala v podjetju, kjer so izdelovali in montirali dvigala. Poleg tega se je Joseph še dodatno šolal in pridobival znanja o materialih, tehniki, hidravliki, elektroniki.
Naslednji korak je bila ustanovitev podjetja za izdelavo in montažo ogrevalnih in klimatskih naprav. Posle na ključ je prevzemal za vse večje objekte. Delo so mu zaupali tudi pri vesoljski agenciji Nasa. Številni, ki so ga spoznali, pravijo, da je zgleden primer za to, kako je mogoče z vztrajnostjo in nenehnim izpopolnjevanjem prehoditi pot od vajenca in mojstra do šefa proizvodnje in uspešnega poslovneža. Uveljavil se je s svojim podjetjem Oceanside Sheet Metal, v katerem so postopoma našli svoje mesto tudi njegovi nasledniki. Ima pet otrok, najstarejši sin živi v Sloveniji. Žena Linda, ki je Američanka, je doma prevzela skrb za veliko družino.
Bonanza skoči čez lužo
Ob vsem naštetem je Jožeta zamikalo športno letalstvo. Ni bilo dolgo in v žepu je že bila pilotska licenca.
Prvo letalo je bil piper, ki ga je zamenjal za vzdržljivejšo bonanzo. Ko si je nabral več 100 ur izkušenj v zraku, se je pri petdesetih odločil za drzen podvig – polet v Slovenijo s svojim letalom. Lepega nedeljskega dne junija 1988 se je po dveh letih priprav modro-bela bonanza, med piloti zelo priljubljena zaradi odličnih lastnosti in zanesljivosti, odlepila od ameriških tal na lokalnem letališču Napa. Pred njim je bilo 13.500 kilometrov ali okoli 40 ur letenja, razdeljenega v več etap prek Kanade, Grenlandije, Islandije in Francije. Devetnajstega junija, 13 dni po vzletu, je v sončnem zgodnjem popoldnevu naposled zakrožil nad ljubljanskim letališčem. Po mehkem pristanku se je kot mladenič gibko sklonil do tal. Prvi poljub je bil namenjen trdni slovenski zemlji, potem se je prepustil vzhičeni množici sorodnikov, prijateljev in uradnikov. Z bonanzo je še veliko letel nad slovenskim nebom in se čez dober mesec srečno vrnil v ZDA.
Vsi Dolenjčevi predsedniki
Jože Udovč je Slovenijo obiskal prvič po poldrugem desetletju bivanja v Ameriki, pozneje je prihajal pogosteje. Vsa leta, ko je bil tudi dejaven član slovenskega društva v Slovenskem domu, je z zanimanjem spremljal dogajanje na domačih tleh, to z naklonjenostjo počne še danes. Imel je tudi odlične stike z vplivnimi ameriškimi političnimi krogi. Med drugim je bil strokovni svetovalec ameriških senatorjev, kar je bilo zelo dragoceno pri iskanju podpore ob slovenskem osamosvajanju. Ni na veliko razglašal, da ima stike z najvplivnejšimi politiki, a o tem pričajo številna priznanja in zahvale, pod katerimi so podpisani ameriški predsedniki Nixon, Ford, Carter, Reagan, Bush.
Od ljudi takšnega kova, kot je Jože, se človek mora nalesti pozitivne energije. Ob trdem prebijanju skozi življenje imajo še smisel za humor, sočutje, razumevanje za položaj drugih. In sploh ne bi mogli prešteti, kolikokrat je na letališču v San Franciscu s široko razprtimi rokami pričakal trume slovenskih obiskovalcev in si vzel čas za gostiteljstvo.
