Štiri desetletja mineva, odkar je bil še globoko v socializmu in Jugi, v takrat novozgrajeni ljubljanski stanovanjski soseski Bratovševa ploščad, med visokimi in nečloveškimi betonskimi stolpnicami na Ježici posnet film o kavbojih in indijancih, psu, ogromnem novofundlandcu Jakobu, preobremenjeni mami in očetu na začasnem delu v Libiji. Pravzaprav je bil prvi slovenski film o mestnih otrocih, njihovih otroških vojnah, režiser Jane Kavčič je izjemno bistroumno dojel, da si več kot tri desetletja po koncu vojne, ko je železni partijski stisk revolucije že precej popustil, lahko privošči tak popolnoma neideološki in urbani film, ki govori o solidarnosti med ljudmi in človekovem odnosu do živali. In zadel je žebljico na glavico.
Film, ki je nastal po scenariju pisatelja Vitana Mala in režiserja Kavčiča, je dobil naslov po pesmi Sreča na vrvici Svetlane Makarovič, ki jo je uglasbil Dečo Žgur, danes skoraj ponarodeli. Glavne vloge so odigrali otroci, pravi slovenski otroški zvezdnik je postal Matjaž Gruden, filmski Matic, deček z dolgimi svetlimi lasmi. Dosti manj popularen ni bil niti Mitja Tavčar, indijanski poglavar z mislinjskim naglasom Črni blisk, ki je pozneje mlad umrl v prometni nesreči. V igralstvu je še danes Vesna Jevnikar, odigrala je Matičevo punco Mileno. V mladosti se je v vlogi Roka, Matičevega najboljšega prijatelja, proslavil Nino de Gleria, pozneje glasbenik, baskitarist in skladatelj ter glasbeni producent. Lidija Kozlovič, igrala je Matičevo mamo, je bila še naprej igralka, predvsem gledališka v Trstu, od nas je odšla prav tam leta 2009. Niti režiserja, enega naših najboljših mladinskih, po Sreči na vrvici je posnel med drugim še uspešna Učna leta izumitelja Polža, ni več, poslovil se je pred desetimi leti.
V filmu je igral še današnji evroposlanec Igor Šoltes, Matjažev prijatelj od najzgodnejših otroških let. »Pri dveh letih mi je razbil glavo z lopatko za peskovnik, pri štirinajstih mi je speljal punco. Če po vsem tem še vedno javno izjavljam, da je moj prijatelj, je jasno, da ga cenim in imam rad,« je povedal Gruden. V slovensko politiko, kamor ga je pred leti povabil, pa Igor prijatelja vendarle ni spravil.
V Strasbourg
Matjaž Gruden je 1990. diplomirali na ljubljanski pravni fakulteti, nato končal podiplomski študij v Belgiji, govori angleško, francosko in dansko, da tudi srbohrvaško, sploh ne omeni. Danes z družino živi v Strasbourgu v Franciji, kjer dela kot direktor za strateško planiranje v Svetu Evrope. Otroke ima iz prvega zakona z dansko ženo, s katero sta se razšla, prav tako iz drugega s Slovenko. Malce čez petdeset jih ima visoki evropski funkcionar, pravzaprav najvišji med Slovenci, če ne upoštevamo evropske komisarke Violete Bulc, ki je to malone po ključu, kar Gruden ni.
Izhaja iz znane slovenske družine, njegov rod po očetu novinarju in uredniku Igorju Grudnu je iz okolice Trsta. Mama je psihologinja in pedagoginja, pred upokojitvijo je delala v pravosodju oziroma v zaporih, »kar mi je dalo idealen background za to, kar počnem sam,« je izjavil v enem od številnih časopisnih intervjujev. Starejši brat Andrej je zdravnik, gastroenterolog, »ki ve vse o politiki in mednarodnih odnosih, mlajši brat Gregor pa igralec, ki pravi, da je sproščen, ker ve, da nikoli ne bo tako slaven kot jaz,« je med smehom še povedal.
Zanimivo, da so isto leto kot Srečo na vrvici, torej 1977., posneli tudi filmsko družinsko uspešnico To so gadje. Okroglih osem let pozneje, leta 1985, pa je nastal še en zelo uspešen slovenski mladinski film – Poletje v školjki, skupaj s Srečo na vrvici in Kekcem sta nesporno v vrhu slovenskih mladinskih. Pod delo se je kot režiser (in scenarist skupaj z Malom) podpisal Tugo Štiglic, sin znamenitega Franceta Štiglica, očitno je podedoval očetove filmske, natančneje režiserske gene. V zgodovino slovenskega filma se je sicer zapisal z nastopom v Dolini miru, ki ga je režiral njegov oče, tedaj desetletni Tugo pa je v njem odigral fantiča Marka. Film je bil 1957. predstavljen na festivalu v Cannesu, kjer je temnopolti Američan John Kitzmiller prejel nagrado za najboljšega igralca za vlogo narednika Jima. Tugo pozneje ni več igral, je pa asistiral številnim slovenskim režiserjem in se kot režiser zaposlil na RTV Slovenija. Njegov režijski prvenec je mladinski film Poletje v školjki, ki je tudi njegov najuspešnejši. Posnel je še drugi del, a ta ni dosegel slave prvega. V njem je glavno vlogo odigrala Tugova hči Kaja Štiglic. Danes gospa prek štiridesetih je imela v obeh delih glavno žensko vlogo Milene (takrat je bila stara trinajst oziroma petnajst let), že od osemnajstega leta živi v Ameriki. Po srednji baletni šoli v Ljubljani je tam dobila štipendijo za študij plesa in odšla v Chicago, zdaj je direktorica podjetja, ki organizira dogodke v svetu zabavne industrije. Mimogrede: njen filmski partner David Sluga (filmski Tomaž) je zdaj znani ljubljanski odvetnik. Daleč od šovbiznisa je tudi Kajina sestra Sanja, že vrsto let je v slovenski diplomaciji. Tudi Poletje v školjki je spremljala še danes znana pesem Prisluhni školjki. Njo in glasbo za celotni film je napisal Jani Golob. Film je bil po podatkih Viba filma med slovenskimi filmi leta 1986 nesporni rekorder, saj ga je videlo 116.546 gledalcev, in velja še danes za najuspešnejši slovenski mladinski film. ¾
Igor Gruden trasiral dansko pot sinov
Pred desetimi leti, med pohodom na Dražgoše, je srce usodno zastalo novinarju in uredniku, dopisniku iz tujine Igorju Grudnu, pravemu očetu filmskega Matica, Matjaža Grudna. Kot novinar je začel pri Dnevniku, od tam je za več kot tri desetletja odšel na RTV Slovenija. Med drugim je bil odgovorni urednik, vrsto let tudi dopisnik iz Trsta. V vseh družbah priljubljeni Igor je bil prav tako predsednik Društva slovensko-danskega prijateljstva, ki ga je ustanovil. »Z Dansko je bil obseden in vanjo zaljubljen že kot mladenič,« se spominja njegov veliki prijatelj Stine Vardjan, legendarni producent, ki se je obrti učil pri slovenskem filmu, na ljubljanski televiziji pa prehodil pot od razvedrilnih, informativnih do športnih programov; tudi sam član slovensko-danskega društva. Ko je Igor Gruden študiral novinarstvo v Beogradu, se je prijavil za študij na Danskem, dobil je štipendijo na znani visokošolski ustanovi Ry folkehøjskole, kjer je spoznaval danski model demokracije in se mimogrede naučil še jezika. V to skandinavsko državo se je zaljubil še bolj, prisegal je na njihovo demokracijo in čez nekaj desetletij je tja odšel na dodatno šolanje drugi od treh Grudnovih sinov – Matjaž. A to še ni vse: nekaj desetletij po očetu je to šolo obiskoval še tretji sin, najmlajši Grudnov, danes igralec Gregor. Ko ga je Boris Cavazza kot profesor pred leti vrgel na sprejemnem izpitu za igralsko akademijo, je za eno leto odšel na Dansko, na isto šolo kot oče. Pozneje je vendarle prišel na akademijo, jo tudi končal in je od 2007 angažiran v Mestnem gledališču ljubljanskem, njegova srčna dama je kolegica v MGL Mojca Funkl, s katero sta že poskrbela, da se bosta Grudnov in Funklov rod tudi po njuni zaslugi nadaljevala, imata dva sinova z lepima slovenskima imenoma, Frane Jakob in Lovro. Gregor in Mojca igrata tudi v teve seriji Usodno vino.
