Te dni, ko je v središču sveta pariški satirični časopis Charlie Hebdo, lahko s ponosom povemo, da smo tudi Slovenci imeli že leta 1869 (pred okroglim stoletjem in pol!) svoj satirični list Brencelj, ki ga je avstro-ogrska oblast že istega leta, ko se je rodil, zaplenila. Menda je bil v svojem času eden najboljših tovrstnih v srednji Evropi. Od Brenclja se je v Sloveniji zvrstilo kar 80 do 90 satiričnih listov. Prav nič ponosni pa ne moremo biti na to, da danes nimamo niti enega več, zadnji – Pavliha, ki je po drugi svetovni vojni mejo dopustnega iskal in prebijal pri nas – je umrl ob nastopu slovenske samostojnosti leta 1991. Pri nas je satirični časopis z najdaljšo življenjsko dobo. Prvega Pavliho je ustanovil pisatelj Fran Levstik le leto po Brenclju, daljnega leta 1870 na Dunaju.
Slovenci smo se že leta 1913 javno razburjali, ko je Fran Podrekar narisal vodiško Johanco kot Marijo s teličkom v naročju, še bolj pa leta 1928, ko je Jutro objavilo karikaturo katoliškega politika Antona Korošca v okrvavljenih duhovniških oblačilih. A to je pač satira, če je blaga, ni več resnična satira, vedno mora hoditi po robu dopustnega.
Od 85 obtožb le ena obsodba
Prvi pravi risarji in karikaturisti pa so se v Sloveniji pojavili šele na začetku 20. stoletja z Maksimom Gasparijem, Hinkom Smrekarjem, Gvidom Birollo in Franom Tratnikom. Najprej v listu Osa, ki je bil protiklerikalno usmerjen. Z njihovimi karikaturami in ilustracijami se je pri nas uveljavila risba kot enakovredna likovna zvrst. O slovenskih satiričnih listih, kronološki predstavitvi od Brenclja do Pavlihe, lahko berete v imenitni knjigi Likovna satira avtorja dr. Damirja Globočnika, ki je magistriral iz slovenske karikature in ki pri nas o njej po svoje tudi največ ve.
Treba je povedati, da so vsi (pametni) režimi dopuščali ventile za sproščanje družbenih napetosti. Tudi v Sovjetski zvezi so se dovoljevale nekatere stvari, ki so bile načeloma prepovedane. Odgovorni urednik Pavlihe Jule Vrbič je bil v petdesetih celo udbovec, a ni čisto jasno, ali ga je nastavila oblast ali so bili na časopisu tako zviti, da so si sami poiskali človeka, ki jim bo v zaslombo. In jim je, Dolenjec iz Šentjanža, neverjetni original, res bil, vloženih je bil 85 obtožb, pa samo ena obsodba. Celo eni največjih partijskih živin nekdanje Juge Svetozarju Vukmanoviću - Tempu, tedanjemu zveznemu ministru za trgovino, ni uspelo s tožbo na ljubljanskem sodišču zoper odgovornega urednika Vrbiča, ko je Pavliha leta 1955 objavil karikaturo Marijana Amaliettija; šprinterji – cene, ki bežijo pred počasnežem – plačami, navijači pa vpijejo: Tempo! Tempo! Sodišče je presodilo, da gre za primer zakonite družbene kritike. Nekdanji partizan in povojni sodelavec Udbe Vrbič je dobil samo partijski opomin, njegova ladja smeha in zbadljivk je brez posledic plula naprej. Tempo se je pritožil celo Titu, ta pa se je menda samo smejal in mu svetoval, naj vloži civilno tožbo.
Sicer pa se nekdanja sodelavka Pavlihe Irena Špenko spominja, da so krtačne odtise vsake številke nekaj časa nosili na pregled v tiskarno Ljudske pravice, potem pa ni bilo več potrebno. Zanimivo, da Pavliha v nasprotju z večino drugih časopisov ni prejemal dotacij, saj se je izvrstno prodajal, dosegali so do 60.000 izvodov naklade, kar je 10.000 več, kot jo je do tragičnih dogodkov simbol francoske civilizacije Charlie Hebdo. Toda pozor: v osamosvojitvenem letu 1991, koje bil Pavliha že v smrtni agoniji, je bila naklada le še žalostnih 2600 izvodov. Že konec osemdesetih so ga počasi izpodrinile druge revije, tiste, kjer so gojili karikaturo in satiro, Teleks, Tribuna in Mladina. Danes je eden naših najboljših političnih karikaturistov, nekateri ga uvrščajo celo v evropski vrh karikature, prav Mladinin Tomaž Lavrič s svojim stripom Diareja.
Eden od začetnikov karikature na Delu pa je Milan Maver, ki je bil tudi novinar, pisal in risal je, prav tako satirik, njegov lik je bil nepozabni Jaka Sulc. Milan, nekateri se ga še spomnimo, je bil in je še neverjetno pronicljiv in duhovit mož. Mimogrede: poročen je z Meto Kalin, hčerjo kiparja Zdenka Kalina, ki je avtor enega najbolj znanih slovenskih kipov, RTV-dečka s piščaljo ali Pastirčka. Maver je bil tudi vrhunski smučarski demonstrator z lastno smučarsko šolo v Severni Ameriki in spisal je vrsto strokovnih smučarskih knjig, ki jih je opremil z svojimi ilustracijami.
Naša coprnica Aljana
Pred več kot dvajsetimi leti se je s svojim risalnim orodjem pridružila Slovenskim novicam ter se že kmalu zavihtela med legende slovenske karikature gospa, ki sebe imenuje coprnica, Aljana Primožič. Za njo je več kot 50 razstav in 40 ilustriranih knjig in, kajpak, skoraj v vsaki številki Slovenskih novic karikatura. S svojo ljudsko, jasno in neobremenjeno potezo je popolnoma prevzela Slovence in jim prirasla k srcu, pravzaprav nam je pisana na kožo. Koliko naših bralcev prav zaradi te Gorenjke, ki je zapustila Britof pri Kranju in se preselila v Haloze, začne prebirati Novice, a ne od prve, ampak od zadnje strani! S svojim možem, aforistom Milanom Fridauerjem, sta medtem postala že naoljen in uigran tandem, on razmišljujoč, ona impulzivna in lucidna. Skupaj iščeta ideje dan za dnem, teden za tednom, skupaj iščeta tudi izhode iz ustvarjalnih kriz in slepih ulic, »včasih ideja kapne kuj, včasih se vleče kot pasja jajca«, je povedala našemu Lovru Kastelicu za Novice. Risba ji je bila položena v zibko, mama Sonja je akademska slikarka, oče akademski kipar Atanas. Resda je kmalu zapustil ženo in hčer, a kljub temu Aljana pravi, da je smisel za humor dobila po njem. Obožuje Mikija Mustra, Bineta Roglja, Boža Kosa in Boruta Pečarja.
V svoji drugi knjigi, izdani pred petimi leti, je med drugim objavila vse tiste karikature, ki jih je takratni predsednik državnega zbora Pavle Gantar izločil z razstave njenih del v avli parlamenta. Češ da so premalo duhovite in preveč žaljive do nekaterih predstavnikov ljudstva, ki sedijo v hramu demokracije. Ljudstvo bi se v resnici raje odreklo njim kot Aljaninim podobam o njih, ampak to je že druga zgodba. »Še vedno najraje napičim politike, kar sploh ni težko, saj so vse bolj butasti in pogoltni. Namesto na ljudstvo mislijo predvsem nase in na svoje riti,« je nekoč dejala Aljana.
Dandanes je v Sloveniji zelo malo karikaturistov, so pa ti odlični, najbrž res eni najboljših na stari celini. Pač, slovenski medijski trg ne premore samostojnega satiričnega časopisa oziroma lista in tako je odgovor preprost: ker ni medija, kjer bi se karikaturisti lahko razvijali, jih preprosto ni. Slovenija ni izjema, tudi v Evropi je karikatura v zatonu, čeprav je nekaj satiričnih časopisov, ki jim priznavajo veljavo, vendarle obstalo, večinoma v Franciji. Tam, kjer so se karikature rodile. Na vrhu je kajpak, še posebno po tragičnem dogodku pred dnevi – Charlie Hebdo.
Vsak dan na drugem mestu Karikaturo, tudi politično, mnoga desetletja goji tudi časopisna hiša Delo. Kar nekaj je bilo sijajnih karikaturistov, ki so delali bodisi za časnik Delo bodisi za njegove številne edicije. Eden najboljših je bil nedvomno zgoraj omenjeni Milan Maver. Ko je v osemdesetih prejšnjega stoletja postal odgovorni urednik Dela Tit Doberšek, ki je bil po duši vedno likovnik, je postavil karikaturo na prvo stran Dela – po vzoru vseh velikih uglednih časopisov. In ko se je iz notranjosti časopisa preselila na prvo stran, je celo potovala po njej! Vsak dan je bila na drugem mestu. Prvi naslovni karikaturist Dela je bil prav Maver, za njim je prišel Franco Juri in z njegovim odhodom v diplomacijo ter na veleposlaniško mesto v Španijo je pred več kot dvema desetletjema nastopil Marko Kočevar. Diplomirani arhitekt, kar je tudi Maver, vendar brez diplome, in še mnogi karikaturisti, je začel risati na Mladini pod vodstvom likovnega urednika Andreja Habiča, ki je bil tudi sam karikaturist. Prav on ga je vodil skozi prva leta ustvarjanja. Potem je brusil svinčnik pri Pavlihi, kjer se je, kot sam pove, zelo veliko naučil od Bineta Roglja. »Neizkušeni karikaturisti preveč lepo rišejo. A kot karikaturist ne smeš narisati ničesar preveč in ničesar premalo,« pravi Kočevar. Dve leti pozneje, ko je 1991. Pavliha ugasnil, je bil prav Marko v ekipi, ki ga je obudila, bil je celo odgovorni urednik. »Žal je izšlo le 12 številk. Šli smo očitno nekoliko čez rob in so nas preprosto – utišali!« pojasni Kočevar v intervjuju, ki ga je imel nedavno v Delu. |