SLOVENCI PO SVETU

Slovenske roke 
oživijo kanadske klavirje

Objavljeno 28. april 2013 14.50 | Posodobljeno 28. april 2013 14.50 | Piše: Dragica Bošnjak

Sredi Montreala že peto desetletje deluje prodajalna, popravljalnica in posojilnica klavirjev, v kateri kraljujeta Lojze Lovšin in njegov sin.

Oba Lojzeta ob klavirju. Foto: osebni arhiv

Doma na Notranjskem je bilo mlademu Lojzetu Lovšinu še najbolj priročno delo z lesom. Kot številni je tudi on odšel za boljšim kruhom. Najprej v poznih petdesetih v Avstrijo, potem pa naprej čez lužo v Kanado. Drugo je nadvse zanimiva zgodba. Vse do današnjih dni.

Pročelje zgradbe Montreal Piano Repair Shop in logotip klavirja na njihovem specializiranem voznem parku za prevoz inštrumentov tudi pričata o tem. Edino slovensko podjetje Louis sr. deluje tu že peto desetletje, zadnjih 25 let pa še Louis jr. Lovsin. Sredi quebeškega velemesta poskrbijo, da klavirji znova zazvenijo z žlahtnimi toni in se zableščijo v vsej svoji lepoti.

Lojze se je izučil v veliki avstrijski delavnici, kjer so izdelovali in popravljali klavirje. Delo z lesom ga je veselilo, »saj je vendar Ribn'čan in tudi njegov oče je bil tišler v sodraški stolarni«. Svojo drakslarijo je usmerjal v orgle in klavirje, potem so ga poslali še na izpopolnjevanje v Nemčijo, kjer je ostal tri leta. Znanje, ki ga je pridobil, mu je omogočilo, da je v angleško in francosko govorečem velemestu hitro našel podobno delo.

Le žlahtne vrste lesa

Po desetletjih izkušenj Lojze do zadnje podrobnosti pozna značilnosti in uporabnost različnih vrst lesa. Ve, kako se doseže najbolj žlahtna resonanca. Večino starih klavirjev in pianinov je treba povsem razstaviti, očistiti, nadomestiti poškodovano in razglašeno. Potrebni sta spretnost in iznajdljivost, saj ni preprosto dobiti primernih nadomestnih delov. Stranke vedno vpraša, ali želijo inštrument popraviti temeljito ali odpraviti le najbolj moteče napake. Po temeljiti obnovi nove strune drugače zazvenijo, prsti občutijo nove tipke in je »vse pošlifano, pobarvano, polakirano – kot novo«.

Pot do tega ni preprosta. Ko so bili otroci, Lojze mlajši, Silvia in Elzabeth, v poznih najstniških letih, je vsa družina skupaj z mamo Marijo poprijela za delo. Razstavljanje, čiščenje in barvanje nešteto velikih in drobnih sestavnih delov zahteva precej časa. Lojze starejši med opisovanjem postopkov, kaj vse je treba v približno treh mesecih opraviti pri nekoč častitljivem, čez desetletja pa komaj še stoječem, zaprašenem trinogu, komentira: »Tako pač je pri nas, delo je umazano, denar ne!«

Zvest družinski tradiciji

Mladi so zdaj že nekaj časa na svojem. Starejša Silvia je medicinska sestra, Elizabeth se ukvarja z administrativnim delom v tovarni, kjer izdelujejo pisarniško pohištvo, Lojze mlajši pa nadaljuje družinsko tradicijo. Ob vikendih hišico v zelenem predmestju napolnijo in razveselijo dedka Lojzeta in babico Marijo, sicer tudi ribniško rojakinjo, še trije vnučki.

Dela je, pravita oba Lojzeta, tudi danes dovolj

So namreč med redkimi, ki se v Montrealu še ukvarjajo s tem poslom. Na prostornem dvorišču delavnice v središču mesta že avtomobilske nalepke in druge drobnarije pričajo o slovenskih koreninah lastnikov. Notranjost je od tal do stropa napolnjena s klavirji, nadomestnimi deli, orodji, priznanji... Sleherno polico, kotiček, zid krasijo spominki iz Slovenije in slovenska zastava. Oba Lojzeta ob klavirju Lojze Lovšin starejši z mladim kanadskim glasbenikom ob svojem delovnem pultu Lovšinovi s sorodniki ob obisku v domovini Klavir pred obnovo...... in po njej. Obnova klavirja je zahtevno in dolgotrajno delo. Prepoznavni 
po priporočilih

Posebne reklame za svoje storitve že dolgo ne potrebujejo

Dober glas o njihovi popravljalnici klavirjev se širi na preverjen način – od ust do ust. Pogosto tudi do zahodne kanadske obale ali k južnim sosedom v ZDA. Glasbene šole in posamezniki včasih sežejo po inštrumentih znanih ponudnikov cenenih izdelkov, a potem ugotovijo, da je cenejše lahko pravzaprav dražje. Uveljavili so se tudi z oddajanjem klavirjev za različne kulturne prireditve, koncerte ali snemanja.

Slovensko je ribniško

Ko so bili otroci manjši, je vsa družina pogosto prihajala na obisk v Slovenijo. Zdaj je več drugih obveznosti, ampak prizadevajo si ohraniti jezik, stike s Slovenijo. Sporazumevajo se v angleščini, francoščini, nemščini, hrvaščini in slovenščini. To slovensko je – tako bodo v šali dodali vsi trije rojeni v Kanadi – bolj po ribn'šku.

Deli s prijatelji