LJUBLJANA – V Sloveniji smo še leta 2006, če verjamete ali ne, zredili skoraj 600.000 prašičev, kar je skoraj zadostovalo za naše potrebe. Zadnji podatki, ki jih je nedavno objavil statistični urad, pa govorijo o nadaljnjem upadanju te nekoč zelo uspešne kmetijske panoge, lani smo jih namreč zredili le še 265.744, kar pomeni, da je proizvodnja svinjskega mesa v desetih letih upadla za več kot polovico.
Čemu, se lahko sprašujemo. Če se ravnamo po zdravi pameti, se ve, da je »doma zrejen prešeč tako, ko se zagre!« bi rekli Gorenjci. »Al lepšega od dama futranega krškopoljca ni na sveti,« bi rekli Dolenjci.
Decembra 2016 se je po začasnih podatkih s prašičerejo ukvarjalo približno 26.000 kmetij, kar je kar 200 manj kot decembra 2015. Leta 2016 smo zredili 5641 prašičev manj kot leto prej. V enem letu je število pujsov torej upadlo za skoraj dva odstotka.
Zmanjševanje reje se je v zadnjem času resda nekoliko upočasnilo, a v letih 2011 in 2012 je upadlo za več kot 50.000 prašičev, kar je katastrofa. In, zanimivo, nihče v tej državi ni naredil nobene panike glede usihanja prašičereje – najbrž zato, ker gre za gospodarsko panogo in je v Evropi prašičev dovolj, prašičerejske države jih po besedah Jerneja Vrtačnika s Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) zredijo več, kot pojemo svinjskega mesa.
Mimogrede, samo dansko podjetje Danish Crown za zakol zredi skoraj 20 milijonov prašičev na leto.
Dva evra za kilogram žive vage
Slovenska prašičereja je težko konkurenčna danskim in nemškim farmam ter tistim na severu Francije, kjer po besedah Vrtačnika sicer slabih 20 odstotkov pujsov zredijo na manjših kmetijah, vendar so te v resnici kooperanti večjih farm in niso primerljive z našimi malimi kmetijami z nekaj plemenskimi svinjami. »Zahodna Evropa take domače kmečke reje po nekaj pujsov, kot jo imamo pri nas, že davno ne pozna več,« poudarja Vrtačnik.
Naših nekaj večjih prašičjih farm je propadlo zaradi nesrečnih okoliščin; med drugim smo z vstopom v EU stopili na skupni trg, kjer je imela mesnopredelovalna industrija na voljo cenejše meso, razlog pa so tudi nespretno vodenje, pomanjkanje strategije in brezbrižnost države. Pred leti smo doživeli še zaporo ruskega trga, ko je cena padla na 1,1 evra za kilogram žive vage za pitanca od 100 do 250 kilogramov. Proizvodna odkupna cena, s katero lahko prašičerejec preživi, je vsaj 1,7 evra na kilogram žive teže (kg/žt).
Danes je farmska odkupna cena od 1,8 do 1,9 evra, kar je ugodno, kmet pa za doma zrejenega pujsa dobi tudi 2 evra za kg/žt.
V Sloveniji vsako leto pojemo 800.000 prašičev. Ko smo jih pred desetletjem zredili skoraj 600.000, smo bili tako rekoč samooskrbni, zlasti pa smo vedeli, kaj jemo.
Kljub temu se zdi, da se je na obzorju prižgala lučka upanja za slovenske pujse, zastavonoša morda nove dobe slovenske prašičereje pa je naš črno-beli junak –krškopoljec.
Že 7000 krškopoljcev
Kazalo je že, da bo ta izginil iz dolenjskih hlevov; ostalo je le nekaj svinj in merjascev, ki so jih kmetje skrili pred oblastjo, ki je trdila, da je črno-beli orjak, obložen z za dlan debelim špehom, neprimeren za sodobno farmsko rejo. Pa k sreči nekateri dolenjski kmetje niso poslušali oblasti in leta 2003 je mag. Andrej Kastelic, vodja oddelka za kmetijsko svetovanje in živinorejo, na kmetijah Lipičar, Ivanšek in Ložar vpeljal označevanje pujskov in posnel fotografije izvorne reje obujene pasme krškopoljskega prašiča.
Spomin očitno ni zbledel in vest o salamah in okusnem zrezku krškopoljca se je raznesla po državi, kmetje pa so že na dvorišču prodali svoje tekače ali pa že spitane sto- in večkilogramske pujse.
Kot nam je povedal Kastelic, zdaj po hlevih, še vedno največ po Dolenjskem, sicer pa tudi po Štajerskem, Koroškem in drugod po Sloveniji, veselo kruli že 7000 krškopoljcev.
Trenutno ga redijo na 150 kmetijah, Društvo rejcev krškopoljskih prašičev pa ima že 130 članov.
»Imamo 400 plemenskih svinj in 70 merjascev, na leto se skoti nekaj več kot 6000 pujskov, kar je lepa osnova za razvoj pasme,« pove Kastelic in dodaja, da jih je več kot 30 odstotkov v ekološki reji.
V društvu imajo določeno najnižjo ceno, za pujsa, spitanega na 120 kilogramov in več, najmanj 2,1 evra za kg/žt, tekači od 25 do 30 kilogramov so ocenjeni na najmanj 3 evre za kg/žt, rejci pa bodo za plemenskega merjaščka odšteli 150 evrov.
Toda če se zapeljemo do kmeta na Dolenjsko, bomo 120-kilogramskega krškopoljca na dvorišču plačali tudi po 3 evre za kg/žt. Po 2,1 evra bomo dobili na kmetiji zrejenega pujsa sodobne pasme. Pujsi torej pridobivajo ceno, kar je prav, saj mora kmet tudi živeti. Brez njega bomo lačni.
A kot rečeno, prvi na paradi je krškopoljec, ki daleč okoli nima konkurence. Kastelic nam je za konec namignil, da imajo v okviru pasme pujske preštete, popisane, hkrati rejci dobijo dodatno subvencijo iz naslova avtohtone pasme, kar je tudi prav.
»Manjka nam še zadnji nivo, radi bi javnost obvestili, v katerih trgovinah in zlasti gostilnah in restavracijah lahko okusijo krškopoljca.« Temu nekateri kmetje pravijo kar bodočnost slovenskega kmetovanja.
