Slovenske novice se rodijo vsak dan znova

Vse prevečkrat se zgodi, da življenjske okoliščine privedejo do končnega roba in prepada. Ko preprosto ne gre več naprej in postane glas – neslišen. Takrat se človek navadno oprime še poslednje rešilne bilke. V zadnjih 25 letih se je ta za marsikoga imenovala – Slovenske novice.

Tedaj v našem tajništvu pozvoni telefon. Na oni strani – razžaljena in ponižana oseba. Poteptana. Sledi njena izpoved. Tajnici Nataša ali Jelka tankočutno prisluhneta. In slišano predata – uredniškemu kolegiju. Ta se zbere ob devetih zjutraj. In družno sklene: pomagajmo!

V tistem se je začel ustaljen proces nastanka zapisa, članka o vpijočem v puščavi. O katerem boste brali že naslednji dan.

Hip zatem je že zabrnelo službeno vozilo, vanj sta skočila terenski novinar in fotograf z opremo. Opravila sta že na stotine, kaj stotine, tisoče kilometrov, pokukala v najbolj oddaljene ali zakotne predele, ničkolikokrat že obkrožila Slovenijo.

Na cilju sta natančno in pozorno prisluhnila razžaljencu, osebi, ki je obenem na mizi razgrnila še vso dokumentacijo. Fotograf (Igor, Marko ali Dejan) je vse skupaj še poslikal ter se z novinarjem odpravil nazaj – na uredništvo Slovenskih novic. Oddal je svoje fotografije, te je novinar že čez nekaj ur priložil k napisanemu prispevku.

Ki je brž odromal še do predanih lektoric, do Moni, Jasmine, Maše ali Anke, ki na Novicah in dnevnih prilogah bdijo nad slovenskim jezikom in besedilo natančno pregledajo, popravijo slovnične, pravopisne, besedotvorne, stilne in druge napake, zasledujejo imena, tako da Kranjec res ostane Kranjec, ne pa Kranjc, Krajnc ali celo Kranc, preštejejo še ničle v tisočicah, da katera ne izgine, in so na splošno izjemna podpora novinarju, bitju iz mesa in krvi, ki pač v dirki s časom dela napake.

Od lektoric je šel popravljen in urejen tekst zatem v sosednjo pisarno – k tehničnim urednikom. Tam se pisane besede in slikovni material vselej zlijejo v celoto. Tomaž, Jože, Vasilij, Griša in Jure s pomočjo programskih pripomočkov spreminjajo prazne strani v valček elementov, kot so besedila, naslovi, slike, podpisi k slikam, okvirji, citati... In ko je ta ples končan, avtor pa z videzom izdelka zadovoljen, je nič več prazna stran pripravljena za odtis na tiskalnik in poslednje lektorsko izločanje še prezrtih, odvečnih drobcev.

Slednjič, ko je tudi tista zadnja stran pregledana ter dobi blagoslov urednikov (Olge, Bojana, Domna ali Dušana), ura pa se že nezadržno približuje peti popoldne, je vse pripravljeno na zadnje dejanje, ki ga izvedejo naši tehnični. S posebnim postopkom (osvetljevanjem) namreč zbir računalniških zapisov pripravijo za tisk in ga že hip zatem opravijo tiskarski mojstri v Delovi tiskarni na Slovenčevi.

Omenjeni zbir tam ustrezno obdelajo v oddelku priprave za tisk, tako da je prilagojen oziroma optimiziran za tisk na časopisni papir na časopisni rotaciji. »V tem oddelku izdelamo tudi tiskovne forme in jih pozneje vpnemo v tiskarski stroj in služijo kot original, iz katerega se odtiskuje barva na papir,« je medtem, ko so tiskarski stroji že bučno brneli, dejal Bogdan Romih, direktor Delovega Tiskarskega središča. Približno petnajst mojstrov bo v dobrih štirih urah oziroma najpozneje do desetih zvečer s pomočjo sodobnih in do okolja prijaznih strojev natisnilo 40.000 izvodov Slovenskih novic na uro!

»Iz rotacije bodo priromali končani izdelki, ki bodo po transportni verigi pripotovali v oddelek odpreme. Tam bomo vanje vložili še priloge ter jih pripravili za distribucijo,« je še dejal Romih. Pripravljene pakete Slovenskih novic bodo predali prevoznikom, ti pa jih bodo dostavili raznašalcem ali prodajnim mestom.

Odprema časopisov iz Tiskarskega središča poteka med polnočjo in tretjo uro zjutraj. Najprej jih odpremijo za oddaljenejše kraje Slovenije, na koncu še za Ljubljano. Sleherno noč gre iz Tiskarskega središča do 50 ton izdelkov!

Med temi bo članek o vpijočem v puščavi, ki so mu prav Slovenske novice pomagale, da je postal – spet slišan.