Tistega dne pred četrt stoletja, ko je bilo rečeno, da bodo ukinili petkov taboid Delo Plus in naredili nov časopis, ki bo izhajal morda dvakrat, trikrat na teden, kasneje morda kot dnevnik, rumen seveda, smo bili plusovci presenečeni. Kako bi ne bili: Plusa smo prodali 80.000 izvodov na teden, in čeprav so nas označevali za rumene in tabloid, je bil Delo Plus za današnjo rabo zagotovo lahko učbenik za raziskovalno novinarstvo.
Uradno je bilo Plusa konec zato, ker smo preveč pisali o negativnostih, »ker je bilo vse črno« in so se od nas odvrnili oglaševalci, nov časopis pa da bo do oglaševanja prijazen.
Resnica je po mojem bila, da je bil Plus prenevaren, saj v pisanju ni bilo meja. Nekaj, kar je danes nepredstavljivo.
Ampak to samo mimogrede. Pred četrt stoletja so nastale Slovenke novice in Delo Plus je dal seme za ta časopis. Slovenske novice so najuspešnejši časopisni projekt na Slovenskem sploh − in časopis, ki bi moral pravzaprav nositi oglase, in ne preveč vrtati v nepravilnosti, je bil marsikje edini prinašalec novic v družine.
Med osamosvojitveno vojno za Slovenske novice ni bilo vprašanje, ali bodo zbrale dovolj materiala, lastnih člankov. Ko so drugi drveli v zaklonišče, so novinarji Novic na teren.
Ime Slovenske novice se danes zdi samoumevno, ko pa se je izbiralo, nas je ob tej besedni zvezi »metalo po božje«. Slovenske novice? Ne bi bilo lepše Horjulski obzornik? Držali smo se za glavo, a Jure Apih je bil, hvala bogu, modrejši od nas.
Kakorkoli, Jure Apih, Tit Doberšek in Tine Guzej so sestavili časopis, ki mu ne takrat ne pozneje ni bilo para. Ne, ni bilo povsem preprosto dobiti novinarjev, tisti, ki so bili izbrani v »rumeno tlako«, so se upirali, saj je bilo delati v tračarskem časopisu nečastno.
Sam sem vedno bil in sem še prepričan, da lahko novinar Novic z malo spremenjenim načinom brez težav začne delati za resen časopis, novinar resnega časopisa pa zelo težko za Novice.
In še danes je tako.
Čeprav je bilo delati na Novicah videti kot kazen ali znamenje, da si pravzaprav resnega dela nevreden novinar, so Slovenske novice zelo kmalu dobile tolikšen vpliv, da so, če so se stvari lotile na polno, lahko tako rekoč povzročile zamenjavo predsednika države ali vlade. Streljanje po ministrih je bilo samoumevno početje in v onih časih bi ministri, ki so si poleg redne službe polnili mošnjičke z raznimi fintami, poleteli v dnevu ali dveh. Brenčičeva, Mramor, poleteli bi s hitrostjo NLP. Ne sodim, le ocenjujem.
Moč Slovenskih novic je bila v tem, da so jim ljudje verjeli. In ker so jim verjeli, so bili tisti, ki so se jih Novice lotile, v hudih škripcih. Ko so te »nabile« Novice, si nisi upal iz hiše.
Nekoč sem sedel v danes že ugasli bohinjski gostilni in poslušal, kako se za sosednjo mizo kmetje na glas in vsi rdeči v obraz prepirajo o politiki in svinjarijah, ki da jih ta počne. Presenečen sem bil nad informiranostjo za prepir zagretih, vse mi je bilo nekako znano, dikcija predvsem.
»Kako pa veš, da je tako?« se je zadrl eden izmed vpletenih.
V Novicah je pisalo, je bil odgovor.
In so vsi obmolknili. Konec pogovora. Če je bilo v Novicah, je bilo pač res. Kateri medij se danes lahko pohvali s čim podobnim?
Novic ne glorificiram, poleg so bile stvari, ki niso bile dobre. Nedopustne. V katerem koli novinarskem času.
In še danes dobim čuden občutek ob spominu na čudno smrt starejše kolegice novinarke, ko je bila na obisku v Angliji. Občutek pač.
Morda sem premalo na glas zapisal, da so Novice nastale v Delovi hiši, se pravi v osrednji medijski hiši. Takrat je bilo Delo središče slovenskega novinarskega sveta, TV in Radio Slovenija sta bila za stopničko niže.
Marsikomu se je nenavadna simbioza vrhunskega časnika in rumenega dnevnika zdela nenaravna in morda je tudi bila, toda ustanovitev Novic je bila genialna poteza, ki je moč Delove hiše iz urbanih središč, ki jih je in jih še obvladuje Delo, prenesla tudi v ruralno okolje in med ljudi, ki so dotlej bolj malo brali.
Če je bilo Delo vodnik po domišljiji slovenskih intelektualcev, so bile Novice nepogrešljivo čtivo manj zahtevnih bralcev in, če lahko tako zapišem, odsev resnične Slovenije in resničnega življenja.
Tako rekoč večino svojega novinarskega življenja sem povezan s Slovenskimi novicami: nastale so iz Dela Plus in bil sem v prvi ekipi Novic, kasneje sem urejal petkovo prilogo Plus, s Poletom sem bil v glavnem ves čas v Novicah. Kdaj sem začutil moč Slovenskih novic? Ko je bil Polet umaknjen iz njih in ko se je vrnil vanje.
Biti vložen v Delo je prestižno in pomeni imeti izbrano publiko, biti v Novicah pomeni imeti veliko moč in vpliv na navadne ljudi. Ko ti verjamejo bralci Novic, te ni mogoče ustaviti.
Naj dodam, da so Novice − če govorimo o vplivu na ljudi − najbolj zaslužne za to, da se je zgodil razmah športne rekreacije na Slovenskem, da imata Ljubljanski maraton in maraton Franja toliko udeležencev, da se toliko ljudi giblje, da je vzniknilo toliko kakovostnih športnih prireditev. Brez Slovenskih novic zagotovo ne bi bilo katerega izmed odličij, tudi z olimpijskih in s svetovnih prvenstev onih športnikov, ki so prebivali na stani Novic z imenom Novice Extreme.
Vendar je bilo vse to le derivat izhajanja Slovenskih novic.
Največja vrednost Slovenskih novic je po mojem ta, da smo Slovenci z njimi spoznali same sebe in Slovenijo.
In kar so spoznali mnogi, tudi stanovski tovariši, največja napaka je, če podcenjuješ novinarje Slovenskih novic.
Kdo bi si nekoč lahko mislil, da bo rumeni časopisek, ki ga je krasila rdečica v glavi, nekoč s svojim vplivom in zaslužkom tako pomemben gradnik v hiši, ki ji vsi s tako veliko ljubezni rečemo: Delo.
V dobrem in slabem so vedno tu Slovenske novice. Nanje se vedno lahko zaneseš.
Iskrene čestitke, dragi kolegice in kolegi, vsi, ki ste ustvarjali in ustvarjate časopis, kot ga pri nas še ni bilo.
Brez Slovenskih novic bi bilo vse drugače.
Zadnjega četrt stoletja brez njih si je težko predstavljati, ni res?
