Slovenske lutke so dobile svoj muzej

Na Ljubljanskem gradu smo dobili prvi slovenski lutkovni muzej kot poklon našim velikim lutkarskim umetnikom in imenitni, več kot stoletni lutkovni tradiciji. Stalna muzejska postavitev, katere vsebinski nosilec je Lutkovno gledališče Ljubljana, poudarja mejnike slovenske lutkovne zgodovine in interaktivno izpostavlja bogastvo tako tradicionalne kot tudi sodobne tovrstne umetnosti.

Veliki lutkovni umetniki in njihovi junaki so dobili prostor na podstrešju nad Stanovsko dvorano na gradu. Obiskovalci bodo na razstavi spoznali najpomembnejše mejnike slovenske lutkovne zgodovine, različne lutkovne tehnike, po ogledu pa se bodo lahko tudi sami preizkusili v lutkarskih veščinah.

Dodatna dejavnost bo uprizarjanje lutkotečnih, po izvirniku obnovljenih predstav, ki si jih bodo v času stalnih terminov obiskovalci lahko ogledali v novem Grajskem gledališču. Do obeh lokacij s Krekovega trga vzdolž vzpenjače vodi tudi Lutkovna pot – umetniška postavitev z mehanično vodenimi lutkovnimi instalacijami, ki simbolno povezuje obe sodelujoči instituciji, razstavo z gledališko stroko, in vabi k obisku Lutkovnega muzeja. V muzejski trgovini bo za obiskovalce na voljo kar nekaj muzejskih izdelkov, široka pa bo tudi izbira publikacij o lutkovni dediščini in umetnosti.

Najprej marionetno gledališče

Pomemben položaj v novem lutkovnem muzeju so namenili začetku lutkarske dejavnosti na Slovenskem. Gre za ustvarjalnost Milana Klemenčiča in njegovo dediščino. Milan Klemenčič (Solkan, 1875–Ljubljana, 1957), slikar, lutkar, scenograf in fotograf, avtor prvih ohranjenih barvnih posnetkov na Slovenskem, je slikarstvo študiral na beneški akademiji in akademiji Brera v Milanu, pozneje pa še v Münchnu, kjer je obiskoval tudi gledališki tečaj.

Po študiju, enoletnem služenju vojaškega roka in krajšem potovanju po Egiptu in Bližnjem vzhodu se je vrnil domov in se zaposlil kot sodnijski uradnik. Živeti od slikarstva je bilo tedaj na Goriškem namreč čista iluzija. Leta 1899 se je poročil s Solkanko Pepco Lorencuti in kmalu sta se jima rodila sinova Milovan in Savo. Milan je leta 1903 dobil službo vodje zemljiške knjige v Ajdovščini in se z družino nastanil v sosednjih Šturjah. Tu se je v mirnem, prijetnem vzdušju lahko posvečal tudi svojim slikarskim platnom, primorski krajini in portretiranju.

Na študijskih poteh je pogosto zahajal v lutkovna in druga gledališča. »Iskrica iz mladosti je postala plamenček, ki ga je obisk münchenskih lutk leta 1910 razplamtel v odločitev, da se tudi sam posveti tej mali umetnosti,« pravi Matjaž Loboda, dolgoletni dramaturg in raziskovalec Klemenčičevega dela. »Zbral je literaturo, ki jo je spremljal že vrsto let, prevedel lutkovna besedila, zasnoval in izdelal oder, lutke in sceno ter s pomočjo žene Pepce pripravil uprizoritev igre Antonia Reccardinija Mrtvec v rdečem plašču. Tako se je 22. decembra 1910 na Klemenčičevem domu v Šturjah dvignil zastor Malega marionetnega gledališča. To je pomenilo rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča.« »Že pred tem je v Šentjurju pri Celju okrog 1895 delovalo manjše lutkovno gledališče, ki je imelo kar večkrat predstave,« je povedal Edi Majaron, eden vodilnih slovenskih lutkarjev, redni profesor za lutkarstvo in častni član mednarodne zveze lutkarjev Unima. »Doslej se ni še nihče resneje ukvarjal z zgodovino lutkarstva pred Klemenčičem. Še veliko je neraziskanega o pomenu marionetnih skupin in družin, ki so se ukvarjale s to dejavnostjo. Žal tudi ni pravega impulza za tovrstno raziskovanje, čeprav so prav začetki lutkarske dejavnosti vsekakor zanimivi.«

Pionir slovenskih ročnih lutk je bil dr. Niko Kuret (1906–1995), naš znani etnolog, ki je v tridesetih letih namesto nemškega Gašperčka na oder ročnih lutk vpeljal slovenskega junaka Pavliho. Zavzemal se je za to, da bi ročna lutka prišla v vsako šolo in v vsak dom. Omenimo še Nikolaja Pirnata (1903–1948), kiparja in slikarja, ki je narisal več skic za marionete Partizanskega lutkovnega gledališča, izoblikoval pa jih je kipar Lojze Lavrič (1914–1954). Prvemu obdobju novega poklicnega Lutkovnega gledališča Ljubljana pod vodstvom režiserja Jožeta Pengova so dali likovno podobo trije pomembni umetniki kiparji: Ajša Pengov (1913–1983), Mara Kraljeva (1909–2011) in Slavko Hočevar (1927–1996), ki so svoje ustvarjanje posvetili prav kreiranju lutk.

In poslanstvo malih mojstrovin številnih umetnikov, izdelovalcev in animatorjev? »Lutke ne sovražijo, niso zavistne in niso hudobne,« poudarja Edi Majaron. »Povejo vse, kar je treba povedati, tako, da nismo prizadeti. Celo prevzamejo odgovornost za naše neuspehe in poraze. Vračajo nam ljubezen, zaupanje in iskrenost, kadar zares verjamemo vanje.«