Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe

V izdaji Društva Slovenski staroverci je konec leta 2016 izšla knjiga Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe, ki jo je napisal raziskovalec ljudske kulture Jože Karlovšek (1900–1963). Avtor je rokopis zaključil že davnega leta 1959, vendar je doslej ostal neizdan. Predgovor za knjigo je takrat napisal etnolog Niko Kuret (1906–1995), uvodna poglavja pa literarni zgodovinar Ivan Grafenauer (1880–1964). Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe so dragocen dokument in skrajno zanimivo branje, ki je na objavo čakalo več kot pol stoletja; razveseljivo je, da so nedavno doživele ponatis.

Jože Karlovšek je bil učitelj na gradbeni šoli v Ljubljani, a prav tako se je predajal raziskovanju ljudskega izročila in poustvarjanja tega. V osnovi ga je zanimala ornamentika, to pa ga je kmalu zapeljalo v slovensko in slovansko bajeslovno izročilo in mitologijo. Odkritja so ga tako prevzela, da je začel mitološka bitja celo upodabljati. Tako lahko v knjigi vidimo podobe številnih slovanskih božanstev, kot so Dažbog, Perun, Svarog, Svetovit, Triglav, Veles, Kresnik in Vesna, ter številna druga bitja, kot so vile, škrati, povodni mož ali hišna kača. To je sploh prva ilustrirana knjiga o slovenski mitologiji. V njej je 48 črno-belih in 13 barvnih slik mitoloških bitij, ki jih je avtor sam naslikal. Prvotna oblika knjige, ki je dolga 224 strani, je dopolnjena z dvema strokovnima komentarjema, prvega je prispevala etnologinja Monika Kropej iz ZRC SAZU, drugega pa umetnostni zgodovinar Boštjan Kenda. Posebej velja omeniti tudi predgovor urednikov, to so bili Domen Češarek, Matija Kenda in Nejc Petrič.

Čeprav je bil Karlovšek po stroki gradbenik, je bil predan dekorativnemu slikarstvu, pisal je knjige in članke o ornamentiki in stavbarstvu. Med njegovimi objavami velja posebej omeniti izdaje Slovenska hiša, Slovenski ornament, Umetnostna obrt: Splošen razvoj in naš slog, Slovenski domovi in razpravo o lončarstvu na Slovenskem. Obstaja še več njegovih tipkopisov, ki nikoli niso bili izdani. Skozi raziskovanje izvora slovenskega ornamenta je prispel do staroslovanskih podob in predkrščanskega verovanja. Pentagram in kolo je pravilno prepoznal kot staroverska simbola ter se korakoma začel prepuščati mitologiji. Že leta 1950 je objavil prvi članek o bajeslovnih podobah, pozneje je razčlenil mitologijo, razmerja in lastnosti starih bogov.

V knjigi Slovenske bajeslovne in pripovedne podobe predstavi glavne bogove, najrazličnejša bitja ter tudi junake iz pripovedk. Na koncu knjige je zelo zanimivo poglavje, ki ga je posvetil živalim in rastlinam v slovenskem bajeslovju. To pa ni vse, knjigo bogatijo še avtorjeve pesnitve bogovom. Predstavljena knjiga je dragocen dokument, ki bi si zaslužil mesto v osnovnošolskem učnem programu. Žal se premalo zavedamo svoje bogate dediščine in premalo cenimo lastne korenine.