Slovenske avtohtone pasme

Ker se zapleti okoli reševanja Kobilarne Lipica, ki ima osnovno čredo in obenem skrbi tudi za strokovni razvoj slovenskega lipicanca, še niso razpletli, danes predstavljamo predvsem delovanje Združenja rejcev lipicanca Slovenije, v katerem so združeni vsi zasebni lastniki lipicancev v Sloveniji.

Ustanovitvi združenja je leta 1991 botrovala želja po organizirani reji čistokrvnega lipicanca, ki je bil zagotovo eden od najbolj mednarodno prepoznavnih simbolov in zaščitnih znakov osamosvojene Slovenije. Interese zasebnih rejcev, ki so bili do takrat nepovezani in neorganizirani, je kot prvi predsednik združil danes že pokojni Rajko Vojtkovszky, ki je združenju predsedoval kar 15 let. Znatno sta mu pomagala prof. dr. Jože Jurkovič in tedanji direktor Kobilarne Lipica Andrej Franetič. Tako je združenje že takoj po ustanovitvi postalo tudi polnopravni član Mednarodnega združenja lipicancev (LIF), leto pozneje pa je bilo registrirano tudi v Republiki Sloveniji. Ob ustanovitvi je bilo v združenje včlanjenih 38 rejcev, ki so imeli 170 konj, od tega 41 plemenskih kobil. S sprejemom statuta in pravilnika se je v združenju tako kot že prej v Kobilarni Lipica začela načrtna reja slovenskega lipicanca.

Dobro sodelovanje s Kobilarno Lipica, ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, republiško strokovno službo v konjereji ter biotehniško fakulteto v Ljubljani je leta 2000 Združenju rejcev lipicanca Slovenije zagotovilo status društva, ki deluje v javnem interesu.

Združenje, ki mu predseduje Marko Avšič, šteje okrog 120 članov, ki imajo skupno okrog 200 konj, v glavnem za zasebno uporabo, nekateri tudi za komercialno jahanje in za vožnjo v zapregi. Največji zasebni lastnik lipicancev je Andrej Hosta iz vasi Sela pri Šentjerneju, ki ima le streljaj od Kartuzije Pleterje tudi manežo in šolo jahanja, konje v vpregi pa uporablja tudi za poroke in različne turistične prireditve.

Hladnokrvni najštevilnejši

Združenje rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme je od ministrstva za kmetijstvo pooblaščena rejska organizacija za rejo avtohtone pasme slovenski hladnokrvni konj. »Smo najštevilnejša organizacija rejcev konj v Sloveniji, saj imamo več kot 400 članov in članic z vseh koncev Slovenije. Redimo najštevilnejšo pasmo konj, saj je v rodovnik vpisanih več kot 3000 plemenskih kobil, na pripustnih postajah pa plemeni 115 plemenskih žrebcev v državni lasti in v upravljanju našega združenja ter več kot 30 plemenskih žrebcev v zasebni lasti. Pri družini Omerza v Gornjih Ložinah imamo v upravljanju tudi vzrejališče bodočih plemenjakov do dveh let starosti, v katerem je 25 najboljših moških žrebet, ki so bila odkupljena od rejcev. Število slovenskih hladnokrvnih konj seveda sezonsko niha, vendar ocenjujemo, da je skupni stalež v povprečju približno 4000 konj,« nam je povedal predsednik Združenja rejcev konj slovenske hladnokrvne pasme Jože Mihelčič iz Semiča.

Združenje vsako leto organizira več prireditev, na katerih med drugim evidentirajo letni rejski prirastek ter odbirajo moške in ženske živali za nadaljnjo rejo. Poleg tega žrebce tudi sprejemajo v rodovnik, opravijo pregled in licenciranje plemenskih žrebcev.

»Združenje deluje tudi kot stanovska organizacija, zastopa rejke in rejce konj tudi v sodelovanju z veterinarsko fakulteto, ki je druga pooblaščena rejska organizacija za izvajanje strokovnih nalog s področja konjereje, in pri sodelovanju z ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer se zavzema za enakopraven status konjereje v kmetijstvu, zmanjšanje stroškov reje, povečanje konkurenčnosti in izboljšanje statusa organiziranih rejcev konj,« nam je na posestvu nad Črmošnjicami, kjer tudi pozimi pase svoje konje, o delovanju Združenja rejcev slovenskih hladnokrvnih konj povedal predsednik Jože Mihelčič.

Obetavna pasma

Posavci so bili konji, ki so jih redili ob reki Savi na Hrvaškem in v Sloveniji že dolgo časa, šele leta 1993 pa so se lotili organizirane in nadzorovane vzgoje avtohtonega posavskega konja in ob tem določili standarde za žrebce in kobile. Pod vodstvom mag. Janeza Rusa so takrat v rodovniško knjigo vpisali 94 kobil in šest žrebcev. Prve živali so izbrali izmed populacije konjev tipa posavec, ki so jih imeli rejci v okolici Brežic in Krškega na podlagi rejskega cilja, ki je povzel lastnosti, ki so jih rejci pri posavskih konjih cenili in dotlej zasledovali.

Med letoma 2001 do 2005 so vzpostavili splošni register kobil, 2005. so rejci posavskih konj ustanovili svoje združenje. Avtohtona pasma slovenskega posavskega konja je po komaj dveh desetletjih postala najštevilnejša pasma konj pri nas. Majhna izhodiščna populacija živali brez znanega izvora je prerasla v izjemno izenačeno, vitalno čistopasemsko populacijo in se je iz prvotnega ozkega območja v Posavju razširila po vsej državi. »To dejstvo priča o tem, da je posavski konj ena najperspektivnejših avtohtonih pasem v Sloveniji,« sta v uvodniku prve rodovniške knjige avtohtonega slovenskega posavskega konja zapisala avtorja Matjaž Mesarič in Janez Rus.

V združenje rejcev posavskih konj je včlanjenih že 220 rejcev iz vse Slovenije, trenutno redijo približno 1200 živali.