Slovenske Atene zavzeli mladi

»Tine je nastopal že v vrtcu, ko je imel tri leta,« je bila zgovorna Irena Hren, vzgojiteljica, ki je na 16. festival otroškega gledališča Najdihojca pripeljala Metulje in Ribe iz Vrtca Sončni žarek, da so zaigrali predstavo Peter in volk. Tine Starič pa ni več fantiček, ampak 18-letni fant, ki je vodil letošnji festival otroškega gledališča. Prejšnjih 15 let so ga vodili odrasli, zdaj pa sta celotna organizacija in izvedba v rokah mladine.

»Skupine prostovoljcev ni bilo težko zbrati. To je bil še najlažji del,« pravi Tine Starič, ki je v ekipi zbral ekipo v starosti od 16 do 18 let. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da niso bili v šoli. A to ni bilo odločilno. Njim se zdi običajno, da sodelujejo kot prostovoljci. »V resnici je zanimivo, ko vidiš, kako takšen festival poteka od znotraj. V minulih letih sem prihajala kot nastopajoča, ko prideš, greš na oder, odigraš in končaš z obveznim krofom. Toda za to, da stvari potekajo, kot morajo, je potrebnega kar nekaj truda,« je povedala 16-letna Tanja Gruden, ki je bila odgovorna za krofe, sokove in kavo.

Tine je razložil, da je bilo najhuje med zbiranjem prijav: »Cel mesec ni bilo niti ene, potem pa so tri dni pred zaključkom prispele prijave za vseh osem predstav.« Največ iz občine Velike Lašče, iz vrtca in osnovne šole, pa iz Ljubljane, Kočevja, Roba in Sv. Gregorja. Nastopilo je 196 otrok.

»Tu je krasno nastopati, ker je tu eden najboljših odrov od Ljubljane do Kolpe,« pravi Ana Porenta, ki je pripeljala gledališčnike iz Podružnične osnovne šole na Svetem Gregorju. Tu, v Levstikovem domu, jim izpolnijo posebne želje glede ozvočenja ali svetlobe, ker so tehnično zelo dobro opremljeni. Poleg tega imajo že od začetka festivala profesionalne lučkarje in mojstre zvoka, ki so si vedno vzeli dan dopusta, da so lahko tu prostovoljno delali. »Zdaj so njihovo delo prevzeli mladi,« razloži Metka Starič, ki je prejšnja leta vodila Najdihojco.

Pestra ustvarjalnost

V resnici to, da so dijaki prevzeli organizacijo in izvedbo gledališkega festivala, ni naključje. S kulturnim utripom, na katerega so v Velikih Laščah zelo ponosni, so odraščali. Mladi, ki so izpeljali letošnjo prireditev, znajo sodelovati, pravi Tanja Gruden: »Najbolj smo se zabavali, ko smo pripravljali gledališke predstave. Tako smo se dokazovali.« Običajno je, da na osnovni šoli vsako leto pripravijo dve, tri predstave, podobno ustvarjalni pa so tudi v vrtcu. Z gledališčem se ukvarjajo tudi v KUD Primoža Trubarja in v KUD Rob, kaže pa, da se bo spet obudilo otroško in mladinsko gledališče Gledeja. »Za tako majhno območje, kot so Velike Lašče, je to zelo pestra ustvarjalnost,« pravi Metka Starič.

Kultura je v Velikih Laščah, ki jim ne pravijo zaman slovenske Atene, običajen sopotnik. »Starši pričakujejo, da bodo otroci igrali v predstavah,« razloži Irena Hren, »za otroke pa je to igra. Ki jo je treba izpeljati tako, da je zanimiva tudi za tistega, ki mu ni do igranja.« V šoli in v društvih to dejavnost razvijajo naprej in morda v kakšni generaciji ljubezen do igre nekoliko zamre, a se potem spet pojavi nova skupina, ki zavzeto deluje na tem področju. To je del velikolaške tradicije, ki ima korenine v daljnem letu 1855, ko je velikolaško amatersko gledališče v gostilni pri Drakslerci uprizorilo prvo kmečko dramo Juntez, ki jo je napisal domačin Fran Levstik.

In ko se je v sklopu Najdihojce po odru sprehajal nekajletni utrujeni starček s palico in je strašni volk, visok kakšnih 60 centimetrov, prepričljivo grozil vsem v dvorani in na odru, je bilo čarobno gledališko. Doroteja Nadrah, študentka AGRFT, ki je pri Najdihojci sodelovala kot strokovna pomoč, pravi: »Lepo je gledati otroke, ki ustvarijo svoj svet, in ko predstava ni ambicija učiteljic, ampak se vidi ustvarjalnost otrok.« Kajti gledališče v Velikih Laščah ni iskanje kalupa, ki bo prav vsem. Gre za podpiranje ustvarjalnosti, ki potem pripelje tudi do tega, kar se je letos zgodilo v Velikih Laščah, ko so se dijaki samostojno lotili večjih nalog. Kaj vse naredi kultura!