Sv. Križ je starodavna slovenska vas na tržaškem Krasu blizu Trsta. Lepo je iti na izlet med slovenske rojake v Italijo ter na ulici in v lokalih poslušati slovenščino, jo brati na vseh informacijskih tablah, napisih lokalov in celo na javnem redu na pokopališču.
Pred sto leti je tu živelo 198 poklicnih ribičev
Kraj je najbolj znan po ribištvu, saj je bil Križ njegovo glavno središče. Leta 1911 je v vasi živelo 198 poklicnih ribičev, ki so imeli 62 plovil. Svojim čolnom, ki so bili izdolbeni iz debel, so pravili čupe in so edini lahko pristajali kar na obali, saj ni bilo urejenih pomolov. Edini takšen čoln hrani Slovenski etnografski muzej v Ljubljani. Lovili so tudi tune, vendar je od zadnjega ulova minilo že precej časa – pisalo se je leto 1954.
Na visokih terasah nad morjem so jih lahko opazovali brez stolpov, zato so rekli, da gredo tune gledat. V vasi je bilo več ribarnic in žene ribičev so možem po strmini nosile hrano k obali, pa ne le tja. Ribe so prodajale do Gorice, nekatere celo do Benetk. Sredi vasi je gostilna La Lampara, ki je nastala iz ribarnice. Tik ob morju v Brojnici je gostilna Bellariva, kjer vam bodo postregli značilne jedi ribiškega kraja, gospa Silva Tretjak Paulina pa vam bo pojasnila, kdo je na starih fotografijah na steni. Na njih so namreč njeni predniki – njen oče Srečko Tretjak Bibc je bil zadnji slovenski poklicni ribič v Križu.
O slovenski ribiški dediščini tržaškega morja in vasi je veliko pisal Bruno Volpi Lisjak. Franko Košuta, ladijski inženir, si prizadeva ustanoviti muzej te dediščine. Zelo dejavno je tudi kulturno društvo Ribiški muzej tržaškega Primorja. Ribiči iz Križa pri Trstu so bili zadnji, ki so delali mreže. Boris Kobal, denimo, jih je pletel več kot 50 let.
Središče slovenskega ribištva
Križani so sloveli kot izjemni in najštevilnejši slovenski pomorski ribiči, Križ pa kot središče slovenskega ribištva. Z obiskom boste počastili Slovence, ki neradi slišijo, da so zamejci. Del njihove zgodovine je bil dolgo domala pozabljen in prav ljudje od tu dokazujejo, da smo Slovenci tudi pomemben pomorski narod. Na stare čase spominja kamnito perišče ob cesti, ki gre z obalne ceste navzgor v vas, v kateri je tudi Slomškov dom. Iz tega kraja prihajajo znani Slovenci – pesnik in Prešernov nagrajenec Miroslav Košuta, gledališki igralec in režiser Just Košuta ter slikar, akvarelist in odličen marinist Albert Sirk. Po njem se imenuje državna osnovna šola s slovenskim učnim jezikom. Ne smemo pozabiti slovenske kraljice bombaža, najbogatejše Slovenke vseh časov, Jožefe Šestak, imenovane Lenka, ki se je s svojo kraško vztrajnostjo od gospodinjske pomočnice pri mestnih družinah v Trstu povzpela do visoke družbe angleškega dvora. Umrla je pred nekaj leti v Rimu. Veliko je prispevala za razvoj ribištva, za gradnjo kulturnega doma, zavetišča itd.
Kamnita cerkev sv. Roka čaka na obnovo
V kraju je župnijska cerkev sv. Petra in Pavla, ki sta tudi zavetnika vasi, že dlje časa pa je z gradbenimi odri obdana starodavna kamnita cerkev sv. Roka, ki že tako dolgo čaka na obnovo, da so imeli farani pred njo protestno mašo, ker občina Trst ne naredi nič za njeno obnovo. Iz vaškega središča vas mimo cerkve sv. Roka pelje čudovita pot skozi gozd do razgledišča sv. Primoža, od koder ob lepem vremenu vidite daleč na morje do Pirana in Gradeža, saj vas leži 200 metrov nad morjem. Zanimiv je obisk pokopališča, ki je v središču vasi. Pred njim je star kamnit vodnjak z letnico 1864. Domačini gojijo vinsko trto in olje na terasah nad morjem, ki jim pravijo paštne.
