Slovenska superzibka v španskih rokah

Inovatorka se je pred več kot dvema letoma, ko so ji v banki, kjer je zasedala visok položaj na področju upravljanja kreditov, sporočili, da zanjo ni več delovnega mesta, odločila, da bo stopila na pot inovatorstva. »Izguba službe je vedno možnost za nove priložnosti, če seveda to tako dojemaš in poskušaš še tako slabo situacijo obrniti sebi v prid. To je sicer velik šok, a jaz se preprosto nisem obračala nazaj in sem šla s polno paro naprej. Takoj, brez mencanja. Če tega ne bi storila, bi se ujela v začarani krog samopomilovanja, iz katerega se je težko izvleči,« pravi 41-letna Erika Drobnič.

Po rojstvu otroka se je tako kot vsaka mlada mamica spraševala, kakšno otroško pohištvo naj kupi, da ga bo lahko uporabljala čim dlje. Ker takrat na prodajnih policah ni našla primernega, je dobila idejo, da bi ga začela izdelovati sama. Zasnovala je večnamensko zibelko, in sicer je klasični dodala razstavljivo košaro na kolesih: iz spodnjega dela nastane mizica za otroke, iz dveh koles pa dva otroška stolčka. Košara, ki ostane nespremenjena, je primerna za spravljanje igrač. Drobničeva je življenjsko dobo zibelke podaljšala vsaj za pet let.

Država te prej uniči, 
kot spodbuja

»Približno dve leti je trajalo, da sem svojo idejo spravila do proizvodnje in pozneje na trg. Seveda sem želela dobiti sredstva, ki so v Sloveniji namenjena za tovrstne projekte. Z njimi bi si olajšala prodor na tuje trge in prek Slovenskega podjetniškega sklada večinsko proizvodnjo zadržala v Sloveniji. Žal mi ni uspelo, licenco sem bila prisiljena prodati v Španijo, saj je šlo tudi za preživetje moje družine,« razlaga inovatorka.

Zelo je razočarana nad našimi državnimi institucijami, ki bi po njenem mnenju morale skrbeti za dobro podjetniško ozračje, a se precej mačehovsko obnašajo do projektov in ljudi, ki so zagnani ter imajo dobre ideje. »Vedno znova se mi dogaja, da me državne institucije prej želijo uničiti kot mi omogočiti normalno delovanje,« pravi in dodaja, da je na Kitajskem, kjer je v času najinega pogovora zastopala združenje Aktivnih slovenskih inovatorjev na sejmu inovacij v Kunshanu, ozračje neverjetno pozitivno, kar se vidi na vsakem koraku. »Kitajska daje izjemen poudarek razvoju in inovativnosti, zelo dobro se zavedajo, kaj to pomeni za gospodarstvo,« dodaja Erika.

Na dolgi rok

Sogovornica je pri svoji inovaciji želela slediti modernim smernicam. »Vse smernice razvoja otroškega pohištva potekajo v smer večfunkcionalnosti in tako je tudi prav,« pravi. Na vprašanje, ali se tudi pri inovacijah oziroma inovatorjih čuti gospodarska kriza, pa odgovarja: »Ta namišljena gospodarska kriza, ki je namenjena samo nam, navadnim ljudem – bogati je namreč ne občutijo in niso prikrajšani za nič –, se gotovo pozna na vedenju investitorjev. Prav tu, na Kitajskem, slišimo, da je lahko inovator pred desetimi leti prodal inovacijo in investitorji so mu izplačali znesek. Danes je to skoraj nemogoče. Če se že odločijo za izdelavo tvoje inovacije, to največkrat pomeni prihodek na dolgi rok in ne takojšnjega izplačila denarja.«

Vsem, ki imajo idejo, svetuje, da naj se čim prej pozanimajo o vsem v zvezi z inovacijo – informacije lahko dobite tako prek spleta kot tudi na združenju slovenskih inovatorjev ASI. Kako se bo nato ideja razvijala, je odvisno tudi od inovatorjevih želja in od njegovih finančnih zmožnosti. »Denar je pač nujen, s pravilno strategijo lahko veliko dosežeš tudi z majhnimi sredstvi, če seveda inovacija ni takšna, da že za razvoj prototipa potrebuješ veliko sredstev. V tem primeru je že na začetku treba poiskati partnerje, ki so sposobni financiranja. Če pa želiš vse voditi sam, moraš seveda dobro poznati trg izdelka, ki ga razvijaš. Če nastopaš v več vlogah, moraš biti nujno dober menedžer,« sklene Drobničeva.