Rad dobro jem in skuhati znam kaj več od hrenovk in jajc na oko, bolonjska omaka, ki se, zalivana s smetano in polnomastnim mlekom, duši dve uri in pol, al minimo, je recimo ena od mojih specialitet. Kuhinjske knjige tudi zbiram in nasploh se mi je zdelo, da hrani posvečam nadpovprečno pozornost.
Dokler nisem spoznal Vlada.
Vlado se bliža petdesetim, je iz Novega Beograda in srečno zaljubljen v Ljubljančanko. Poklicno se, kot večina Srbov, ukvarja s preživetjem, v prostem času pa kuha. »Ko me pokliče iz Beograda, ne vpraša, kako sem in kaj počnem, ampak: 'Šta si danas ručkala, lutkice?'. In potem razloži še, kako je sebi in sinu skuhal podvarak,« je rekla njegova ljubljanska izvoljenka pretekli sončni vikend, ki smo ga izkoristili za sočen žar. Nekako samoumevno je bilo, da bo zanj skrbel Vlado. Pripravil je maso za čevape, vsake vrste mesa je bil točno določen procent, čebule seveda ne, samo poper in sol, masa je morala odležati cel dan. Bili so vrhunski. Spremljalo jih je pivo, to dobro varimo tudi Slovenci, in naprej debate o hrani. Tudi anekdote. Denimo o zelju, ki ga v Beogradu kisajo prav na vsakem balkonu bloka, kar zaudarja skoraj do eksplozije. Ampak tako šparajo, kislo zelje v štacuni je drago. Pa kako celo potovanja podrejajo hrani: »Če grem na morje v Črno goro, vedno odrinem ob taki uri, da sem ob treh popoldne v Zlatiboru. Takrat so janjci ravno pečeni, ve pa se, da so tam najboljši. Zraven pašejo lepinje, polite z mešanico kajmaka, smetane in jajca ter lepo zapečene.«
In mi Vlado obljubi, da bo še meni naredil nož za razkosavanje pečenega odojka ali jagenjčka, vsak Srb, ki kaj da na svojo kuhinjo, ima tako remek delo. Nisem čisto razumel, kako izgleda, so pa med sestavnimi deli zanesljivo fedri iz fičkota. In Vladu verjamem, da bo poskrbel za naše gospodinjske potrebščine, ne nazadnje je ljubljeni in meni že za poročno darilo prinesel ročno kovan sač.
Med takim zložnim hranjenjem in paberkovanjem mu je zazvonil telefon. Poslušal je in vse bolj bledel. »Obili mi stan,« je rekel, ko je odložil, »ampak k sreči niso nič odnesli, mogoče je vlomilca kaj zmotilo. So pa vse razmetali, sin zdaj pospravlja.«
»Je poklical policijo?« sem ga vprašal.
»Ma je, pa so ga odpikali, ko jim je rekel, da nič ne manjka. Zakaj bi izgubljali čas?«
In se priduša: »Ko so nama zadnjič vlomili v garažo tukaj, v Ljubljani, tudi niso nič odnesli, pa so policaji prišli v 10 minutah.«
Vsak narod se lahko s čim pohvali, Srbi s pečenjem, Slovenci s policijo. Samo da imam jaz raje pečenje.
