Slovenska polica

Slovenski zelenjadarji, ki v trgovsko-potrošniški verigi bingljajo z zadnjega člena, so v analitični primerjavi uvoznih, maloprodajnih cen in cen pri pridelovalcu prišli do osupljivih dognanj. Ne samo da je izvor uvožene hrane večinoma prikrit in omejen zgolj na državo izvoza, podatki o kakovosti pridelave in ne nazadnje spornem tretmaju vzdrževanja svežine in trajnosti pa pridejo do potrošniških ušes le kot zlovešče govorice, ki navsezadnje niso iz trte izvite, pa se na koncu celo izkaže, da uvoženi pridelki vendarle niso tako poceni, kot nas mamijo cifre s trgovskih polic. Poglejmo nekaj frapantnih ugotovitev: zgodnji krompir v maloprodaji je trikrat dražji od cene krompirja, ki jo postavi pridelovalec. Pri paradižniku se pridelovalčeva in maloprodajna cena razlikujeta za pol, in to v prid trgovca. Cvetača iz uvoza v trgovini trikrat preseže vrednosti pri kmetu. Korenje, čebula, fižol – osnovni prehranski artikli se vrtijo v približno enakih razmerjih. Zaslužek je vedno na strani trgovcev, ki so slovenske kmete izrinili iz igre, veledistributerji pa si na podlagi enormnih količin izdelkov iz uvoza mirne duše privoščijo tudi dumping. Jemo, skratka, vse živo sranje, ki ga, očitno, tudi preplačamo. Morda pa bo v prid nacionalni prehrani in obstoju našega kmeta sveži dogovor ključnih partnerjev v agroživilskem sistemu, ki so ugotovili, da je razvoj tržne pridelave zelenjave v Sloveniji zaveza do slovenskega potrošnika in prispevek k povečanju prehranske varnosti in trajnostnemu razvoju. Kar pomeni, da se mora v (trgovinskih) sistemih zagotoviti in zgraditi poslovna praksa, ki bo prednostno izpostavila načela kakovosti, zanesljivosti in preverljivosti, zlasti pa zagotoviti prostor in prepoznavnost prostora, kjer se končnemu potrošniku ponuja izključno sveža zelenjava in sadje ali pridelki slovenskega izvora – tako imenovana slovenska polica. Prav tako bo treba zagotoviti sledljivost slovenske zelenjave od pridelave naprej (vključno z imenom in priimkom/nazivom, naslovom pridelovalca); s stalnim notranjim nadzorom kakovosti pa še zagotoviti, da bo potrošnik zaznal tudi zunanjo podobo slovenskih polic in embalaže ter domače pridelke povezal s kakovostnejšo in okusnejšo zelenjavo. Ali bo vse ostalo le na papirju ali bo slovenska polica zaživela tudi v praksi, je le še stvar aktivne politike in zdravega razuma.