LJUBLJANA – Rado Pezdir v svojem eseju v Reporterju našteva argumente za trenutno – po njegovih besedah – nerazumno zavlačevanje s privatizacijo. Pravi, da so dobički državnih podjetij in podjetij, kjer je država solastnik, odličen vir za polnjenje proračuna: »Ni problema: ko Krka deli dobiček, jo prisilite, da poveča dividende, in že imate v proračunu denimo, sredstva za financiranje slavnih standardov slovenskega šolstva. A ni to lepo? Nič več 'Japanci rade za nas', zdaj delajo v Krki, Luki Koper Telekomu Slovenije itd.«
Pezdir poudarja, da dlje bo država po dividendah črpala dobičke slovenskih podjetij, bolj bo odmaknjena privatizacija. »Tipični postopek privatizacije se začne v trikotniku uprava-podjetja-interesna skupina. Ne morete vsakega podjetja kar prodati. Prvič, ker nekatere politične stranke tam odlagajo svoje kadre v času suhih krav. Drugič, ker neke interesne skupine od tam vlečejo sredstva. Tretjič, ker imajo neke uprave ciprske posle na račun podjetij in za svoje žepe. Četrtič, ker nekateri radi nadzorujejo medije po oglaševalskem denarju državnih podjetij.«
Giganti slovenske ekonomije so popolnoma nesmiselne investicije?
Kot meni, Italijane in tujce briga za naše nepremičnine ravno toliko kot za naša podjetja – zato privatizacije ni. »Slovenska podjetja, ki jih upravlja politika in naj bi jih prodali, so z vidika svetovne ekonomije ali minorna ali pa navadne smeti. Kdo razen kakšnih lokalnih posebnežev bi kupoval Žito, Gospodarsko razstavišče, Elan … Še več, giganti slovenske ekonomije so popolnoma nesmiselne in premajhne investicije za sklade in podjetja, ki obračajo po nekaj 100 milijard evrov letno. Ali kdo resno meni, da bi JP Morgan kupil NKBM? Stroški vključitve te banke v večji sistem in stroški njenega nadzora bi bili verjetno višji, kot je smiselnost vključitve v večje portfelje.«
Pezdir pravi, da lahko Slovenija spodobno proda le Petrol, Telekom Slovenije in morda Luko Koper.
