LJUBLJANA – Aleš Rus je prvič stopil na tla Madagaskarja leta 1993. Otok ga je navdušil in odločil se je, da si tam postavi bivališče. A kje? Z motorjem ga je prekrižaril po dolgem in počez, prevozil je kar 35.000 kilometrov. Primerno mesto je našel na jugu Madagaskarja, blizu kraja Tulear, kjer je stanovitno podnebje brez veliko dežja. Pri svojem dolgoletnem bivanju na Velikem otoku, tudi Rdeči otok mu pravijo, pa se je srečal tudi s slonjim ptičem.
Brez kril, brez slonov
V glavnem mestu Antananarivo se je seznanil z domačinom po imenu Beber, s katerim še zdaj prijateljujeta. Beber veliko ve o Madagaskarju, bil je njegov vodnik po otoku, učil ga je tudi jezika, malgaščine. Na tržnici Analakely je videl, da prodajajo ogromna ptičja jajca. Čigava? To so bila jajca izumrlega ptičjega velikana Aepyornis maximus, ki ga literatura poimenuje tudi elephant bird (slonji ptič).
Aleš meni, da je to ime neprimerno, ker izvira iz domišljijske upodobitve ptičjega velikana, ki ga je leta 1598 narisal neznan umetnik, kako ptič leta po zraku s slonom v krempljih. Umetnikova upodobitev izvira iz arabske pripovedke Tisoč in ena noč, ki omenja ogromnega ptiča, imenovanega roc. Mitološko pripoved je povzel tudi Marco Polo, ko je poročal o Madagaskarju. Resnica pa je drugačna. Aepyornis ni imel kril, sloni pa na Madagaskarju nikoli niso živeli. Razlog več, da se poišče drugo ime. Malgaši so ga poimenovali vorompatra, prevedeno močvirska ptica. Morda bi še bolj ustrezalo ime orjaški malgaški ptič ali orjaški malgaški noj.
Parcela z jajci
Kakor koli že, Beber je leta 1994 od nekod prinesel jajce in ga ponudil Alešu za takratnih 4500 nemških mark. A s kupčijo ni bilo nič. Aleš je kmalu zatem začel postavljati svoje bivališče v kraju Anakatafa, južno od vasi Anakao. Kraj je zelo nedostopen po kopnem, najlažje se tja pride po morju. Njegova parcela leži tik ob morju, s čudovito peščeno plažo, nedaleč je koralni greben. Ko so kopali temelje za kočo, so naleteli na številne lupine jajc orjaškega malgaškega ptiča. Tudi pozneje in še danes jih najdejo v pesku. Nabral jih je že nekaj veder. Iz lupin je nameraval zlepiti eno celo jajce. Zdaj jih ima za spomin in kot darilo tistim, ki ga v daljni Anakatafi obiščejo. Aleš namreč vsako leto kar pol leta preživi na Madagaskarju.
Dve zlepljeni jajci je Aleš Rus raje kupil na tržnici v Tulearju. Niso bila draga, eno je stalo 20 evrov. Na ebayu prodajajo malgaška zlepljena jajca za ceno od 760 do 3800 evrov, malo večje lupine pa od 50 do 90 evrov. Kako rizični so ti nakupi, se vidi iz besedila ponudbe: »Stari so okrog 20.000 let. Lahko so malo mlajši ali morda starejši.« Orjaški malgaški noj je sicer izumrl okoli leta 1700.
Wikipedija o malgaškem orjaškem ptiču in njegovih jajcih piše: Epiornis (Aepyornis) je izumrl rod orjaških neletečih ptičev, sorodnih nojevcem, katerega predstavniki so živeli na Madagaskarju. Predstavniki največje vrste, Aepyornis maximus, so merili tri metre v višino in tehtali skoraj pol tone. Imeli so sorazmerno majhno glavo na dolgem vratu, ogromne noge s po tremi prsti in zakrnele peruti. Njihova jajca so največja znana jajca kakšne živali, ohranjeni primerki imajo obseg skoraj enega metra in prostornino devet litrov. Fosilni ostanki epiornisov so pogosti, med njimi so tudi ohranjene kosti zarodkov še v jajcu. |