Slovenska mesta z usti in nogami

Odprtje razstave je vedno nekaj posebnega. Lahko jih vidiš mnogo, vsaka je zgodba zase. Na odprtju razstave slovenskih slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami, je bilo v ozračju nekaj posebnega. Slik sprva sploh nisem gledala, ker so me prevzeli njihovi avtorji. Srečni. Nasmejani. Ponosni. Skupaj z množico obiskovalcev sem bila očarana.

Galerija Loterije Slovenije, ki ima pomenljiv moto Galerija novih možnosti, je ob svoji jubilejni – dvestoti – razstavi odprla vrata enajstim slikarkam in slikarjem različnih generacij, delujočih v okviru mednarodnega združenja slikarjev, ki slikajo z usti ali rokami. Svoja dela razstavljajo: Vojko Gašperut - Gašper, Nevenka Gorjanc, Roman Gruntar, Angela Medved, Silvo Mehle, Martina Pavlovič, Dragica Šušanj, Željko Vertelj, Erik Pibernik, Neja Zrimšek Žiger in Benjamin Žnidaršič.

Skupinska razstava Slovenska mesta je bila pri izboru njihovih del rdeča nit: ravno kraji, ki so jih avtorji prikazali na svojih slikah, so največkrat tudi vsebinsko pomenljivi motivi v smislu avtobiografskega ali celo liričnega odstiranja njihovega dojemanja življenja. Vedute mest, na katera jih veže neizrekljivo tiha, hrepeneča in topla moč doživetja ali le spomina, se kažejo na podobah slik kot doživeto sporočilo gledalcem.

Mednarodno priznana aktivnost

Mednarodno združenje slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami (VDMFK – Vereinigung der Mund und Fussmalenden Künstler), je leta 1956 ustanovil nemški slikar Arnulf Erich Stegmann, ki zaradi otroške paralize ni mogel uporabljati rok. Zdaj je v združenju, ki organizirano deluje kot vzajemna pomoč najtežje prizadetih invalidov, več kot 800 slikarjev z vsega sveta. Združenje svojim članom omogoča izboljšanje njihovega življenjskega standarda tako, da jim daje štipendije, jih predstavlja v likovnih galerijah doma in po svetu ter jim omogoča dodatno likovno izobraževanje. Prvi predsednik mednarodnega združenja je bil slikar Arnulf Erich Stegmann do smrti leta 1984, zdajšnji pa je francoski slikar Serge Maudet.

Mednarodno združenje posluje prek svojih partnerskih založb in v različnih državah izbira le najboljše ter izključno tiste, ki delujejo v interesu invalidnih slikarjev. V Sloveniji od leta 2001 te interese zastopa Založba UNSU, ki pri nas poleg voščilnic in koledarjev ponuja tudi druge predmete, ki vsebujejo izključno reprodukcije originalnih del slikarjev, ki slikajo z usti ali nogami. Slovenska člana tega združenja sta polnopravna člana Vojko Gašperut - Gašper in Benjamin Žnidaršič, pridruženi član Silvo Mehle in štipendisti: Željko Vertelj, Angela Medved, Roman Gruntar, Dragica Sušanj, Neja Zrimšek Žiger, Martina Pavlovič, Nevenka Gorjanc in Erik Pibernik. Člani mednarodnega združenja so bili tudi zdaj že pokojni Stojan Zafred, Jani Bevc, Jože Vodušek in Stanka Glavan.

Vedute, ki so na ogled

Vojko Gašperut - Gašper je najbolj zveneče umetniško ime razstavljavcev. Za svoja dela v prepoznavnem, sproščeno realističnem slogu poživljajočih potez in afiniteto do vsebinskega nadiha detajlov je prejel že številne nagrade, s čimer je uveljavil svoje umetniško delovanje tudi prek meja domovine. Predstavljen je z veduto Pirana, sliko, ki je na letošnjem koprskem ex temporu po oceni žirije dosegla 2. mesto, po izboru sodelujočih slikarjev pa je bila ocenjena kot najboljša.

Nevenka Gorjanc ustvarja realistično, naj gre za podobe cerkve pod Jamnikom ali za motive Ljubljane in njene lenobne Ljubljanice. Njene slike so harmonično ubrane, bogate z detajli in prijetne na pogled in ne glede na različne ljubljanske prizore kažejo v umirjeni eleganci zaokrožen pogled nanje. Roman Gruntar je prispeval veduti Škofje Loke in Pirana, pri drugem motivu se je še posebno posvetil perspektivi ter mediteranskemu vročičnemu ozračju. Angela Medved je ljubko naslikala Slivniški grad in rojstno Hotinjo vas, motiva, ki jo v spoštljivih letih še vedno hranita z mladostnim navdihom.

Silvo Mehle predstavlja vedute starega jedra Kranja in Vrhnike. Z nežnim niansiranjem in zračnostjo sliki dosegata svež in smel pristop k tovrstnemu slikarskemu izpovedovanju.

Martina Pavlovič z avtobiografskim izborom razpenja lok od Kranja, rojstnega mesta, do Kopra, zanjo najlepšega mesta, kar lahko razberemo v naslovih slik. Dragica Sušanj je s svetlobnimi učinki barv naslikala veduto Pirana proti rtu in sodoben del Izole, kjer je iz Parka Pietra Coppo razgled na žanrsko popestreni Trg republike.

Željo Vertelj prikazuje veduti Postojne in Ribnice. Njegovi podobi kažeta umirjen in topel ton barv ter poetiko drobnih posegov čopiča.

Erik Pibernik sodeluje s šolsko študijo perspektive, njegovi mladosti primerno živobarvnostjo in asociativno abstraktno podobo imaginarnega mesta.

Neja Zrimšek Žiger je predstavila veduti Blejskega otoka in Ljubljane, svoj nedvomni talent pa deli s petjem, branjem in športom. Slikar, pesnik in pisatelj Benjamin Žnidaršič je v slikah slogovno širok in suveren. Med njegovimi deli še posebno izstopa podoba Bohinja, ki ponuja občutek ohranjanja poimpresionističnega razpoloženja. Hipni vtis ob pogledu na cerkev sv. Janeza v trepetavem nemiru vse drhti v igrivi svetlobi dneva.

Likovna sporočila samoukih slikarjev

Vsi avtorji, ki s svojimi deli sodelujejo na pričujoči razstavi, so samouki. Obzorja vedno novih znanj so se jim odkrivala zlasti skozi ustvarjanje in učenje, nenehno sodelovanje z mentorji ter tudi s sodelovanjem na različnih slikarskih kolonijah. S talentom, voljo in vztrajnostjo so dosegli zavidljivo umetniško raven in bili za svoja dela že nekajkrat nagrajeni. In kot pravi kustos razstave Jaka Racman: »Pomemben, čeprav zlahka spregledljiv del umetniške vrednosti razstavljenih del pa je tudi v tem, da na pogled z ničimer ne izdajajo napornega, značilnega načina slikanja (z usti ali nogami), ki avtorjem zaradi hude gibalne oviranosti edini omogoča likovno izražanje.«