Začelo se je pravljično ... Obisk tete iz neskončno oddaljene Avstralije v rodnem Mariboru. Pred vrnitvijo pod južne zvezde je povabila nečakinjo, da se ji pridruži. Kaj bi lahko bilo močnejše od te mikavne ponudbe? Mamine skrbi in pomisleki. Nazadnje se je sicer omehčala, vendar ne pred maturo. Gimnazijska tretješolka Jožica Ledinek je omehčala še ravnatelja, da ji je dovolil opravljanje četrtega letnika med poletnimi počitnicami. Maturirala je skupaj s sošolci, ki so takrat imeli popravne izpite.
Sredi mariborske zime leta 1964 se je odpravila v poletni Melbourn. Teta in stric, sicer brez otrok, sta tam živela že od povojnih let. Nečakinji sta med počitnicami omogočila izpopolnjevanje v angleščini in ji tudi dobrohotno namignila, da bi bil kratek izlet tako daleč predrag.
Slovenska ohcet za avstralskega ženina
Februarja, ko se v Avstraliji začenja novo šolsko leto, je Jožica že tako suvereno obvladala tuj jezik, da je tam še maturirala in se vpisala na univerzo. Po diplomi in magisteriju iz biokemije ji je pot prekrižal Brian, profesor na tamkajšnji univerzi. Čez nekaj let je v štajersko prestolnico pripeljala ženina, pripravili so jima nepozabno slovensko ohcet. Da bo njena prihodnost v enem najbolj očarljivih avstralskih velemest, pa je bilo jasno že takrat.
Jožica, ki je danes v strokovnih krogih bolj znana kot Joanne Paddle Ledinek, je svojo pot začela v laboratoriju bolnišnice Alfred Hospital. Svetovno slavo je dosegla kot biokemičarka, ki se je prva na južni celini usposobila za laboratorijsko pridobivanje umetne kože. To so večje količine kožnih presadkov, ki jih v dobrih dveh tednih vzgojijo v laboratorijskih posodah iz zelo majhnih delčkov odvzete zdrave kože, da lahko mikrokirurgi s takimi zaplatami, velikimi približno za človeško dlan, rešujejo življenje hudo opečenim. Za zdravljenje enega bolnika potrebujejo od 50 do 100, v zahtevnih primerih pa tudi 200 ali več takšnih kožnih nadomestkov.
Reševanje malega Tjandamurra
V minulih desetletjih, ko je s sodelavci vzgojila neskončne količine kožnih nadomestkov, pozneje pa temeljne in aplikativne raziskave ter praktične rezultate razširila še na hrustanec, kosti in druge celice ter človekova naravna tkiva, je morala svojo zgodbo o uspehu neštetokrat ponoviti številnim medijem. Najbolj je v svetu odmevalo njeno uspešno reševanje hudo opečenega šestletnega domačina Tjandamurra O'Shana iz znanega letoviškega kraja Cairns leta 1996. V bolnišnici v Brisbanu so mu odvzeli za znamko velik košček zdrave kože, ga z letalom prepeljali v Jožičin laboratorij v Melbourne in mu čez dobra dva tedna že presadili odrešilne presadke.
Ko se spominja svojih začetkov, vedno poudari, da je imela srečo, ker je bila ob pravem času na pravem kraju; najprej na opeklinskem oddelku v matični bolnišnici, odločilno pa je bilo izpopolnjevanje na Harvardu. Leta 1990 je ustanovila svoj laboratorij, za strokovne dosežke je prejela številna priznanja, med drugim najvišje avstralsko državno odličje red Avstralije.
Že klinično in raziskovalno delo je zahtevalo ogromno truda in časa, tu pa so bili še pedagoške obveznosti, predavanja po svetu, publiciranje – pa seveda družina. Povrhu je Jožica nekaj časa poučevala še slovenščino v sobotnih šolah. Vsa njena družina, še posebno sin Pavel in hčerka Alenka, danes oba mlada zdravnika, sta v srednješolskih in študentskih letih sodelovala na številnih kulturnih prireditvah slovenskih izseljenskih društev.
Omica iz Maribora
V mešani družini, kjer je mama Slovenka, oče Anglež, otroka pa Avstralca, nikoli ni bilo in še danes ni zadrege s sporazumevanjem v slovenščini. Imela sta srečo, pravita, da ju je vzgajala slovenska omica iz Maribora ...
