V službi smo morali že povedati, kdaj bomo izkoristili letošnji dopust. Ker imam še malo deco in že veliko let, sem letos fasal še par dela prostih dni na itak lepo podlago. Če to združim s sobotami, nedeljami, prazniki in – bognedaj – bolniškimi, potem, če se primerjam s kakimi Japonci, skoraj ne bom nič delal. Skratka, komaj smo preživeli veliko noč, že si moramo razbijati glave, kdaj, kam in kako na lepše. Saj ne rečem, to so sladke muke, namreč izbirati počitniško destinacijo. Ampak vseeno muke.
Mlajši, predšolski hoče letos prvič leteti. Z letalom bi šel na morje. Ampak kam, ko pa povsod poka? Če ne od terorističnih bomb, kot v Egiptu, Tuniziji ali Turčiji, poka zaradi begunske krize po šivih, Grčija, kamor smo malce pogledovali, še posebno. Poleg tega tudi nismo ljubitelji šmajser turizma, se pravi jako krasnih krajev, rizortov, kot jim kunštno rečejo, ki pa so popolnoma ločeni od domorodcev in za nameček strogo varovani. Res nimam kake posebne želje po sončenju med dvema visokima ograjama ali ogledovanju piramid v družbi do zob oboroženih specialcev. Raje se sprehajam po mili volji na nič znamenitem kraju in sedim na piru. V miru.
Ker je starejšemu sinu vseeno, kam gremo (on bi šel najraje v risanko), in ker je prava, čezoceanska eksotika za našo posadko prenaporna in predraga, sva se ata in mama, obrambni oziroma financ minister naše familije, odločila, da zaradi vsega hudega po svetu in nekih neodložljivih opravkov raje vržemo sidro kje blizu doma ali pri sosedu.
Toda po prvih ogledih turistične ponudbe je jasno, da je treba zelo pohiteti. Za julij in avgust, glavna meseca poletne sezone, so zmogljivosti marsikje že polno zasedene, čeprav so cene fino zasoljene. Menda tudi zato, ker bo na Hrvaško, če že ni, pljusknil cunami storniranih aranžmajev v Turčiji in drugod, kamor sežejo smrtonosni zublji bližnjevzhodnega požara. Preusmerjeni val turistov bo zagotovo vsaj zmočil tudi našo deželo. Slovenija, prihajamo! Ali si pripravljena? Si varna?
