LJUBLJANA, TRST – Danes se po krajšem premoru nadaljuje diplomatsko šahiranje po razglasitvi arbitražne sodbe, v kateri je Slovenija dobila več Piranskega zaliva kot Hrvaška. Resda je hrvaški premier Andrej Plenković po razglasitvi sodbe dejal, da »arbitraža nima pravnih učinkov, (a) ostajamo odprti za pogovor s Slovenijo o reševanju odprtih mejnih vprašanj«, ter poskušal nadaljevanje pogovorov reducirati na »odprta bilateralna vprašanja dveh držav«. Premier in predsednik osrednje hrvaške stranke HDZ Plenković, ki je v diplomaciji dobrega četrt stoletja, je seveda govorec nasprotnega kova, kot so bili nekdanji hrvaški desničarski jastrebi iz 90. let.
A tudi bolj spravljiv jezik ter njegova izjava o tem, da »ZDA ne nameravajo zavzeti strani v tem vprašanju«, sta se kmalu razblinila; stališča morda niso zavzele ZDA, ga je pa njihov predsednik Donald Trump, ki je – po Angeli Merkel, ki je Hrvate že davno pozvala, da spoštujejo odločitev sodišča – kanček nepričakovano koval Slovenijo nad sosednje vzhodnoevropske države. V kateri drugi državi kaj takšnega predsedniku ne bi prišlo na misel, a Trump ni vzoren politik, temveč populist. In ko konča predsedniško službo, gre domov k Slovenki Melanii: »Moja žena je iz Slovenije. In ona ljubi Slovenijo.« Kako je bilo Hrvatom pri srcu malo za tem, ko so po vseh svetovnih medijih lahko prebrali, da je Trump sprejel vabilo Boruta Pahorja na obisk dežele, ki mu je dala tretjo ženo in prvo damo ZDA, ni treba ugibati – izgubili so tradicionalnega zaveznika od prvega dne hrvaške države. In to prav po arbitraži!
Naši ribiči do Vrsarja
Plenković naj bi bil deloholik in perfekcionist, zagotovo pa ni priplaval po kisli juhi; na današnje ljubljansko srečanje s premierjem Mirom Cerarjem je po naših zanesljivih informacijah hotel pripeljati večjo ekipo sodelavcev za pogovore o meji (ne pa o arbitraži) –, a Hrvatom pretkana nakana ni docela uspela, saj gre vendarle za srečanje obeh premierjev. Cerar bo danes Plenkovića v diplomatski latovščini opomnil, da je prišel trenutek za nadaljevanje izvajanja sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS), ki je bil namenjen lajšanju težav obmejnega prebivalstva.
SOPS sta sosedi sklenili pred poldrugim desetletjem, a del na morju nikakor ni zaživel – po SOPS bi namreč naši ribiči lahko pluli do Vrsarja, hrvaški pa po našem Piranskem zalivu. No, ker ni bila rešena meja, ni bilo nič od SOPS. Zdaj ko imamo arbitražo, se lahko začne izvajati! S tem pa za Plenkovića (ki v Ljubljano prihaja po napornem notranjepolitičnem torku, ko so se v hrvaškem saboru kregali zaradi vpletenosti njegovega finančnega ministra v afero Agrokor) še ne bo konec preizkušenj, saj se bosta skupaj s Cerarjem odpravila v Trst, kjer bosta na njegova stališča o arbitraži poskušala vplivati Merklova in francoski predsednik Emmanuel Macron. Glede na dejstvo, da je bil Plenković med letoma 2005 in 2009 namestnik hrvaškega veleposlanika v Franciji, bo zanj srečanje s francoskim kolegom še en preizkus evropske resničnosti. Stališče Merklove mu je znano. In Hrvati so tisti, ki morajo zdaj dokazati dobre namene, s katerimi Plenković v Evropi utemeljuje nespoštovanje arbitraže in brani svojo pozicijo na Hrvaškem.
Oče uči v Mariboru Oče hrvaškega premierja Mario Plenković je predavatelj komunikologije na mariborski fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko. Živi v Rogaški Slatini s svojo drugo ženo Vlasto Kučiš, sin pa naj bi po medijskih navedbah očeta Maria poznal Maribor in Rogaško »bolje kot mnogo Slovencev«, pa tudi očeta in ženo naj bi pogosto obiskoval. Kot evropski poslanec je zdajšnji premier pred dvema letoma v Mariboru odprl poletno šolo za študente prevajalstva, pa tudi njegov praded je pred skoraj stotimi leti že živel v Mariboru. |
