LJUBLJANA – Predstavništvo Evropske komisije v Sloveniji, ki ga vodi Zoran Stančič, in Urad za makroekonomske analize in razvoj (Umar), njegov direktor je, kot je znano, mag. Boštjan Vasle, sta organizirala včerajšnjo razpravo o izzivih, ki so za (slovenske) javne finance posledica hitro starajočega se prebivalstva. Predstavništvo Evropske komisije in Umar sta se, skratka, odločila, da bosta na posvetu najprej prikazala simulacije nekaterih ukrepov za soočanje s posledicami starajočega se prebivalstva Slovenije in Evrope. Zato, da bi bila razprava čim kakovostnejša, sta k sodelovanju povabila tudi člana nemške tako imenovane delovne skupine za staranje Wernerja Eberta, ki se v nemškem finančnem ministrstvu ukvarja z dolgoročno vzdržnostjo javnih financ kljub predvidljivo manj ugodnim demografskim spremembam, in Ando Patarau, zaposleno na Generalnem direktoratu EU za gospodarske in finančne zadeve (GD ECFIN). Sodelujoči v razpravi so med drugim poskušali poiskati (najti) odgovore na vprašanja, kot so: Kako se celovito spopasti z izzivi starajoče se družbe? Kako zbrati dovolj denarja za te izzive in zagotoviti hkratno vzdržnost javnih financ? Ali se izzivi starajočega se slovenskega prebivalstva sploh razlikujejo od enakih izzivov v drugih (bolj) razvitih državah? Ali staranje prebivalstva nujno pomeni samo večje (še precej večje) stroške ali pa lahko pomeni tudi nove priložnosti?
Vrag bo odnesel šalo
Glede na dolgoročne projekcije Evropske komisije, na katere nas že nekaj časa opozarja Umar, naj bi namreč javni izdatki za financiranje sistemov socialne zaščite (za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo) bili najpozneje do leta 2060 v višini četrtine bruto domačega proizvoda (BDP). Še leta 2013 smo za to namenili le 18,9 odstotka BDP. To ni šala. Javni izdatki za dolgotrajno oskrbo naj bi se, na primer, do leta 2060 predvidoma celo potrojili. Že čez dve desetletji naj bi bilo poleg tega tudi upokojencev precej več kot aktivnih prebivalcev, tistih, ki tako ali drugače lahko še prispevajo v državno blagajno.
| Hrvaški zgledi vlečejo? Hrvaški podpredsednik vlade v odstopu, šef HDZ Tomislav Karamarko se je, kot se boste najbrž spomnili, še pred nekaj meseci na vse pretege hvalil, da bodo po zaslugi nove vladne koalicije starši na Hrvaškem za vsakega otroka, ki se jim bo rodil, namesto tisoč kun od države dobili celo – tisoč evrov. Hkrati je hrvaška desnica tudi še obljubila ustanovitev ministrstva za družino, vračanje izseljencev in demografsko prenovo. Ker? Ker naj bi se naša južna soseda, če ne bo že v kratkem znala ali zmogla česa ukreniti, najpozneje do leta 2050 spremenila v deželo samih starostnikov. Najpozneje do 2050. Že danes pa je na Hrvaškem približno polovica državljank in državljanov v penziji. Mogoče bodo pred naslednjimi državnozborskimi volitvami pri nas nekatere politične stranke poskušale populistično unovčiti svoje zavzemanje za večjo rodnost. Ali nekatere druge naše stranke svojo naklonjenost večjemu priseljevanju ali naseljevanju neevropskih migrantov. K nam, ja, oziroma pri nas. |
Jasno, kot za večino drugih problemov ali, če raje to slišite, izzivov na našem planetu, niti za tega nismo izvedeli šele včeraj. Že pred leti smo lahko poslušali in brali, češ da našo (staro) celino že pesti skrb vzbujajoča demografska kriza, na katero očitno sploh nismo bili oziroma še vedno nismo pripravljeni. Ja, poslušali in brali smo lahko, da Francija, podobno kot Velika Britanija, pravzaprav ni v takšni zadregi, saj je rodnost na njenem območju presenetljivo visoka, priseljevanje pa tako rekoč množično. Tudi v Italiji in Španiji, na primer, število prebivalcev celo narašča, vendar tudi tam samo zaradi neevropskih priseljencev.
Toda Slovenija je že dlje v drugi skupini, med vzhodnimi oziroma južnejšimi evropskimi državami, v katerih se rodnost žal bolj znižuje kot ne. Čeprav že dlje vemo za analize (študije) strokovnjakov, ki nas opozarjajo, da se »našemu staremu dobremu svetu«, točno, še nikoli doslej ni bilo treba soočiti s tolikšnim (tako hitrim) staranjem prebivalstva. S tem, da sicer res skoraj nobena država še ne ve, kako se lotiti izzivov, ki so s tem staranjem povezani, se pač ni mogoče tolažiti.
Nekdanji minister za gospodarstvo dr. Matej Lahovnik je aprila letos opozoril, da je zdajšnjo slovensko vlado očitno strah zagovarjati in spreje(ma)ti nepriljubljene, četudi nujno potrebne ukrepe, saj si ne upa tvegati, da bi se volivci zaradi teh potem jezili nanjo, »vroč krompir« zato raje poskuša potisniti v roke članic neke prihodnje vladne koalicije. »Razumel bi,« je nazorno poudaril, »če bi bila pri nas nizka pokojnina posledica neizpolnjene delovne dobe ali nizke plače, ne morem pa, da trenutni pokojninski sistem tistim s svojčas povprečno plačo ne omogoča niti kolikor toliko normalnega preživetja.« Lahovnik je komentiral optimistično napoved, da bomo najbrž prihodnje leto dobili celovito strategijo, kako se namerava država soočati z zahtevnimi demografskimi spremembami. Takrat naj bi Cerarjeva vlada – če ne bodo že prej razpisane predčasne parlamentarne volitve – uvedla tudi tako imenovani prispevek za dolgotrajno nego, ki pa bi bil, je prepričan Lahovnik, zgolj novo, še dodatno davčno breme za aktivno prebivalstvo.
