LJUBLJANA – Potem ko se našemu očitno samozadostnemu strankokratskemu političnemu vrhu – naša politična »elita« si še vedno ni pripravljena priznati, da nismo več ne leta 1945 ne leta 1975, kaj šele leta 1995, marveč s krizo še kako obteženega leta 2013 – v nedeljo znova ni uspelo uskladiti o vpisu tako imenovanega zlatega fiskalnega pravila v ustavo, naj bi bilo tako rekoč samoumevno (neizbežno), da včeraj ni mogel sklicati niti seje državnega zbora, na kateri naj bi sprejeli vsaj spremembe referendumske ureditve. Našim najpomembnejšim strankarskim protagonistom se je uspelo, če lahko tako rečemo z zelo grenkim priokusom v ustih, uskladiti le glede ene stvari: Pozitivna Slovenija je na željo opozicijskih strank preklicala že napovedano sejo oziroma umaknila sklic zanjo. Prvak SDS, nekdanji premier Janez Janša, pa je vladni koaliciji sočasno (kar prek družbenega omrežja twitter) očital, da ne nasprotuje zgolj temu, da bi fiskalno pravilo uveljavili »že« leta 2015, marveč tudi samemu konceptu fiskalnega pravila.
Medtem ko vlada obljublja, da bo podjetjem, ki jim do zdaj še ni grozila nelikvidnost, in državljanom v vse hujših socialnih zadregah z višjim davkom na dodano vrednost in uvedbo posebnega kriznega davka, zelo verjetno pa tudi z davkom na nepremičnine, davkom na sladke pijače in davkom na loterijske srečke omogočila (?!?), da nekoliko laže zadihajo, medtem ko zrnca peska iz zgornjega dela peščene ure (čas, ki ga menda še imamo na voljo za sprejem nujnih protikriznih ukrepov) nezadržno polzijo v njen spodnji del, se naši politiki še kar vedejo kot otroci v peskovniku. Da ne bo pomote: največji problem naše države v tem hipu zagotovo ni pomanjkljiva referendumska ureditev. Ustavno sodišče je konec koncev že dokazalo, da lahko, če bo treba, ustavi vsako nedopustno referendumsko pobudo ali zahtevo.
Skrbeti bi nas moralo (nas mora!) nekaj drugega
Prvič, številni ugledni mednarodni finančni strokovnjaki in ugledne ustanove, v katerih so prvi zaposleni, opozarjajo, da je žal vse večja verjetnost, da bo Slovenija v kratkem primorana zaprositi tujino za finančno pomoč. Drugič, medtem ko vlada sicer resda hiti s pripravo svojega programa ukrepov za stabilizacijo slovenskih javnih financ, ki naj bi ga že čez nekaj dni poslali Evropski komisiji, nas celo eden izmed vodilnih svetovnih virov analiz o dogajanju na finančnih trgih IFR Markets svari pred pretirano, neupravičeno vnaprejšnjo evforijo. Tretjič, praviloma nadvse zanesljivi finančno-poslovni portal Bloomberg je že 1. maja poudaril, da se naša država najverjetneje (glede na visoke stroške reševanja državnih bank) ne bo mogla izogniti vložitvi prošnje za evropsko oziroma mednarodno finančno pomoč. Bloombergov izvedenec Yalman Onaran je opozoril, da je Sloveniji z višino zahtevane donosnosti za 10-letne dolarske obveznice že uspelo preseči skrb vzbujajočo višino donosnosti primerljivih obveznic, ki so jih izdali Čile, Mehika in Romunija. Enako kot Bloomberg nam žal prerokuje tudi evropski tednik European Voice. Je sploh treba še naštevati?
Še ena bonitetna zaušnica
Potem ko je mednarodna bonitetna agencija Moody's minuli torek že znižala bonitetno oceno Sloveniji kot državi, je dodatno znižala še bonitetno oceno SID banki, ki je, kot je znano, v stoodstotni lasti naše države ter ki se zadolžuje z njenim jamstvom in v domnevno njenem interesu. Bonitetno oceno je Moody's hkrati znižala tudi slovenskemu javnemu dolgu, saj je razglasila višjo stopnjo njegove tveganosti oziroma ga je premestila v območje naložb visoke tveganosti. To je še en dokaz, da so imeli prav tisti, ki so, ko je naši vladi pred dnevi vendarle uspelo prodati za 3,5 milijarde dolarjev državnih obveznic, opozarjali, da ni prav nobenega razloga za evforijo, še manj za spanje na namišljenih lovorikah Bratuškove in Čuferja. Žal se ne moremo tolažiti niti s tem, da sta bonitetni oceni agencij Standard & Poor's in Fitch Ratings za našo državo še vedno za štiri stopnje ugodnejši od zadnje ocene agencije Moody's.
