Slovenija je dežela gradov. Do kdaj še?

»Gradovi so svojevrstni pričevalci preteklosti, so zgodovina sama po sebi, in ko enkrat izginejo, je škoda nepopravljiva. Zid lahko zgradimo na novo, duha preteklosti, tiste žlahtne patine, ki je lastna samo zgodovinskim stvarem, pa ne moremo poustvariti,« pravi dr. Miha Preinfalk z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa, ki v zadnjih letih s kolegi kastelologi spodbuja razprave in razmišljanje o naših gradovih.

Grajskih stavb se je v preteklosti držal slabšalni pomen, še posebno je to veljalo za čas po drugi svetovni vojni, ko so številne sicer poškodovane gradove popolnoma porušili. Takšen primer je bil grad v Kočevju, ki bi ga lahko še v petdesetih letih obnovili, a je do danes od njega ostal le še vodnjak sredi mesta. Takšnih primerov pa je bilo, žal, veliko.

»Toda ta odnos, češ, graščaki so izkoriščevalci in je najbolje, da tako kot v kmečkih uporih grad gori, smo imeli že pred vojno,« pravi Preinfalk, ki v predvojni literaturi ne pozna primera, ko bi pisatelj pisal naklonjeno o graščakih. Ob takšnem razmišljanju Slovencev je bilo potem logično, da so v gradove po vojni naseljevali bolnišnice, zapore, umobolnice, v njih uredili socialna stanovanja. Stavbe so degradirali tudi z vsebino.

Razmišljanje v odnosu do gradov se je nekoliko spremenilo v sedemdesetih letih, ko jim je stroka namenila nekaj pozornosti. Po letu 1990, ob denacionalizaciji, je spet vse zamrlo, ker ni bilo jasno, ali bodo zgradbe vrnili prejšnjim lastnikom ali ne. Gradov niso popravljali in ponekod tudi ne skrbeli zanje. Propad se je lahko začel počasi, z razkrito streho, kot na gradu Borl, zaradi česar je zamakalo v stavbo in je zgradba hitro propadala …

A to ne spremeni dejstva, da so bili gradovi, ki so bili središče zemljiškega gospostva in so imeli upravno, ekonomsko in v srednjem veku tudi obrambno funkcijo, pomembni tudi v kulturi, politiki in še kje. Grad Turjak, ki je letos zaprt za obiskovalce, ni bil samo grad Turjaških, ene naših najpomembnejših plemiških družin. Povezan je s Primožem Trubarjem, poleg tega pa je Jurij Dalmatin tam napisal prvi prevod Biblije. »Čeprav je bil grad v osnovi gospodarsko središče in plemiško prebivališče, je bil v resnici veliko več kot to,« pravi Preinfalk.

33 gradov 
državnega pomena

Na ministrstvu za kulturo pravijo, da je v register nepremične kulturne dediščine vpisanih 529 enot grajske arhitekture. To so dvorci, graščine, utrdbe, grajske kašče oziroma stavbe, ki so bile zgrajene do leta 1848 oziroma do zemljiške odveze. Med njimi je 33 gradov oziroma dvorcev, ki so razglašeni za kulturni spomenik državnega pomena. Mednje spadajo grad Katzenstein v Begunjah pa grad Bizeljsko, grad Gradac, grad Šrajbarski turn pri Leskovcu pri Krškem, grad Pišece v občini Brežice, grad Turjak …

»172 grajskih objektov pa je ohranjenih zgolj kot razvalina ali ruševina oziroma arheološko območje,« pravijo na ministrstvu. Takšna je denimo razvalina baročnega dvorca Soteska ob Krki, ki je bil zgrajen v drugi polovici 17. stoletja in požgan med 2. svetovno vojno. Razvaline so preraščene z bršljanom.

Za vsaj 160 objektov skrbi država. 52 jih je bilo v petdesetih letih obnovljenih, 24 pa spremenjenih v javne ustanove. 71 grajskih objektov je delno ali v celoti obnovljenih in imajo novo vsebino, kot so uradi, stanovanja, gostinska dejavnost, 15 objektov pa je spremenjenih v hotele.

96 grajskih objektov je v zasebni lasti in so bili v celoti ali delno obnovljeni v obdobju od osemdesetih let do danes. Zdaj se, na primer, končuje obnova gradu Vinica, ki postaja prestižen turistični objekt za zahtevnejše goste. Drugače je v občini Domžale, na gradu Črnelo, ki ga je pred dvajsetimi leti kupil Janez Burica, ki ima podjetje z gradbeno mehanizacijo in prevoze. »Je dober gospodar,« pravi Jani Jeraj iz Turistično-rekreacijskega društva Turnše-Češenik. Janez Burica grad, ki je bil zgrajen med letoma 1710 in 1762, vseskozi obnavlja, vendar bi za dokončanje del potreboval še kakšnih pet milijonov evrov. »Vem, da dokončanja obnove ne bom doživel,« pravi in ugotavlja, da se odnos države do gradov v dveh desetletjih ni bistveno spremenil: »Ne pomagajo nič in ne dajejo nič.«

Grad za en evro

»49 grajskih objektov v državni lasti ali v lasti lokalnih skupnosti ali v zasebni lasti pa je dejansko slabo vzdrževanih, praznih, propadajočih in jim grozi izguba varovanih spomeniških lastnosti,« pravijo na ministrstvu.

»Dokler grad stoji, se da še kaj narediti,« je prepričan Miha Preinfalk, ki dodaja, da bi se morali zavedati, da »gradovi spadajo med našo najpomembnejšo duhovno in materialno kulturnozgodovinsko dediščino. Zato je treba narediti vse za ohranitev tega bogastva za prihajajoče rodove.« Če bi bilo dovolj denarja, bi bil problem z ohranjanjem te naše dediščine zagotovo manjši. »Mi za dokončanje obnove gradu Kostel potrebujemo 33 milijonov evrov,« je realna Lili Butina, županja Občine Kostel. Mogočno stavbo v dolini Kolpe je država leta 2014 prenesla na občino, ki pa je med najbolj zadolženimi na prebivalca. »Toda tudi z malo denarja se da nekaj narediti,« pravi županja, ki napoveduje, da bo z manjšimi posegi spet mogoč voden ogled po gradu. Po petnajstih letih bo grad Kostel septembra spet odprt za javnost!

Za resnejši pristop države do ohranjanja naših gradov pa bi se te problematike morali lotiti sistematično oziroma dolgoročno. »Vsi gradovi niso enako pomembni,« je jasen Preinfalk. Različne stroke bi seveda morale pri obnovah sodelovati in za določene gradove sprejeti tudi ideje, ki odstopajo od sedanjega razmišljanja. Takšen primer je ideja kneza Windischgraetza, ki se je ob denacionalizaciji odrekel gradu Hošperk v Planini pri Rakeku, vendar pa bi pomagal, da bi na ruševinah tega spet postavili novega. »Gradovi so bili od nekdaj živi organizmi in to velja tudi danes,« pravi Miha Preinfalk.

Velika ovira pa je tudi rigidna zakonodaja. Tudi na ministrstvu bi bili zadovoljni, če bi bila ta fleksibilnejša in bi omogočala preprostejše upravljanje grajskih objektov. »Najemnina ne more biti komercialna, ker ima najemnik popolnoma drugačne pogoje kot najemnik sodobnih pisarniških ali gostinskih prostorov,« pravijo. V Vzhodni Nemčiji, ki je na tem področju primerljiva s Slovenijo, saj so objekte po 2. svetovni vojni nacionalizirali, so gradove ob združitvi Nemčije vračali prejšnjim lastnikom, če so državi dokazali, da so jih sposobni vzdrževati in zagotoviti primerno vsebino. Velika večina nekdanjih lastnikov teh sredstev ni imela, zato so se odrekli tej pravici, država pa je iskala nove lastnike oziroma nove najemnike za najemnino oziroma kupnino en evro. Seveda je imel ta en evro zelo veliko pogojev.

»Nekaj podobnega bi radi uvedli tudi v Sloveniji, kjer so za zdaj cene najemnin, ki se oblikujejo skladno z zakonskimi podlagami, zelo visoke in odvračajo potencialne najemnike,« pravijo na ministrstvu. Podobno velja za nakup gradu: v Provansi ali v sosednji Avstriji najdemo srednjeveški grad, ki je opremljen in ima bazen, že za manj kot dva milijona. Pri nas pa te cene veljajo za gradove, ki so potrebni temeljite obnove. Zato, pravijo na ministrstvu, bi morali postaviti razumne cene, ki bi pomagale najti najemnike oziroma kupce. Ne pa da se gradove prodaja na dražbi, kjer začnemo z ocenjeno vrednostjo, potem pa se v naslednjih dveh poskusih cena znižuje. In kupci seveda čakajo na zadnjo priložnost, grad pa propada.

»Obenem pa bi morali v oživljanje gradov bolj vključiti lokalno skupnost in različne iniciative,« pravi Miha Preinfalk. V občini Cirkulane že več kot deset let deluje Društvo za oživitev gradu Borl, ki je v njem do leta 2010 pripravilo številne dogodke. Zdaj je grad, ki stoji na pragu Haloz, zaprt, vendar pa člani društva še naprej organizirajo prireditve drugje, obenem pa s čistilnimi akcijami pokosijo in uredijo okolico. »Kot domačin se ne moreš voziti mimo zapuščenega gradu, ne da bi se te to dotaknilo. Dolžni smo skrbeti zanj,« pravi Sonja Golc, predsednica Društva za oživitev gradu Borl, ki upa, da bo pred kratkim ustanovljen konzorcij premaknil dogajanje okoli Borla. Preinfalk je prepričan: »Grad mora ostati oziroma postati pomemben in nepogrešljiv del okolja, v katero je postavljen.«