Kdor tole bere, ni osel, da ne bo pomote. Bralec boš izvedel dejstvo – zgoraj podpisani še hodim v službo. Nisem čez noč spakiral in tega ne pišem ob olimpijskem bazenu svoje vile na Bahamih. Še vedno živim v krizi, v njeni Osrednjeslovenski regiji, na nekaj deset kvadratnih metrih. In tlačim službeno tastaturo.
Z drugimi besedami: ne, žal nisem najbolj iskana in zavidanja vredna oseba ta hip, multimilijonar, ki je prejšnji teden v žrebanju eurojackpota zadel 21 milijonov in se uvrstil med 50 najbogatejših Slovencev. Nisem, častna beseda: Miklavžu ne nastavljam in tudi v 49. krogu evropske loterije nisem igral. Res pa je, da živim v kraju najsrečnejšega imena in hodim na slepe zmenke s fortuno pri gospe, kjer je nekdo vplačal dobitno kombinacijo. Za 21 milijonov je srečnež, menda možakar, pokuril le 2,20 evra. Glas ljudstva je ugibal: novopečeni bogataš je posavski trgovski potnik, škofljiški mesar, tržiški čevljar... Ali pa je vendarle domačin?
Pogled z moje preže doslej še ni razkril premikov pri sosedih. Nobenih sumljivih obiskov, vozni park več kot soliden, vendar enak, star. Nobenega novega rdečega ferrarija v okolišu, kot se je pred meseci zgodilo na Štajerskem, mi poroča kolega. Tam naj bi naš rojak zadel cirka 15 milijonov na igri euromillionen jackpot.
Čeprav smo že slišali za statistične izračune, ki povedo, da na lotu v bistvu nimamo šanse – no, morda kvečjemu ena proti 21 milijonom –, odrasli igramo na srečo, po možnosti več iger. Oklepamo se jih kot mala deca.
No, otroci so precej pametnejši, oni gredo na ziher, oni igrajo na tri dobre može. Naš ta večji, na primer, je letos spisal in zrisal že par lističev. Ker je pri petih letih vsestransko razvita osebnost, jih je oddal Božičku in dedku Mrazu.
Bogdaj, da bi vsi zadeli, si mislim. Vsaj teh nekaj nedolžnih let, ki jih sme preživeti v decembrski utvari. Še prekmalu bo tudi njegovo življenje kot ena velika loterija, v kateri bo moral imeti hudičevo veliko srečo, da bo dobil, kar si bo zaželel.
