Slovenci znamo hitro in učinkovito stopiti skupaj. Žal to sposobnost kažemo le še v dobrodelnih akcijah, s katerimi odpravljamo posledice naravnih katastrof in družbenih krivic. Najraje smo dobri na daljavo, s telefonskimi klici, esemesi ali kliki. Drugače pa smo država, katere tradicionalne panoge so fovšija, stopicanje na mestu, metanje polen, mečkanje in staranje. Staranje prebivalstva, vina in sodnih procesov.
Svež primer usmrajenega sodnega postopka so zadnjič odvili in zavili tudi v razvpiti zadevi Zbiljski gaj. Afera v zvezi s plačanimi pa nikoli prevzetimi domeki je izbruhnila 2003., na sodnem jedilniku se je znašla šele šest let zatem, ko je o stran vrženih milijonih čivkal že vsak vrabec. Po letih neutrudnega mencanja je ljudem v togah končno in neizpodbitno uspelo dokazati: primer bo konec leta – zastaral.
Prejšnji teden, ko smo spet pisali o tej zadevi, še eni, ki bo na sodišču padla, sem na službeni novoletni zabavi – ja, tudi to se še zgodi – slišal, da le ni vse tako hudo. Ampak še huje.
Sodelavec mi je opisal potek svojega primera. O tem, kako ga je neznanec v trgovini brez razloga pretepel med čakanjem pred blagajno. Tip ga je pred pričami in kamero zbrcal, mu zlomil nos; po letu dni okrevanja in zdravljenja še ne diha, kot bi moral. Kazenski postopek na sodišču se bo začel po koncu zdravljenja, že zdaj pa je za ogrevanje plačal 125,19 evra kazni. Da se razumemo, plačati je moral pretepeni.
Pretepač je svojo žrtev namreč obtožil, da ga je užalila. Organi so naredili zapisnik, domnevnega prekrškarja niso nič vprašali. Če bi ga, bi jim seveda povedal, kaj je rekel oziroma da ni rekel. Ampak ne: en organ je zapisal, drugi organ pa štrafal. Tako funkcionira naš sistem.
Lahko se tolažimo le s tem, da ni že vsak psiho tudi oborožen. Po tem smo (še) boljši od Amerike, kjer si zblojeni dvajsetletnik brez večjih ovir postreže iz mamine orožarne in nato na morilskem sprehodu v nekaj minutah ugasne 20 sončkov.
