Slovenec rešil dalmatinsko regato

»Kraj jezera jedna kuća mala …« so razigrano prepevali četrtouvrščeni jadralci z otoka Murter, natančneje iz Jezer. Fešta se je namreč v tistem z glavnega šepurinskega pomola že preselila ob rivo, vrelišče veselja in dalmatinskega ponosa je svoj kotiček zlahka našlo tudi v konobi Bare. Jere Cukrov, edini pravi ribič, ki je še ostal na otoku Prvić, tem neodkritem draguljčku komaj miljo od razvpitih Vodic, je v naročju ponosno pozibaval vnučka Andrijo. Nedaleč stran je donela godba na pihala in tudi mažoretk ni manjkalo. Prostovoljci so napekli za dvesto kilogramov mesa in ga zastonj delili. Mešal se je gemišt in pila bevanda. Šepurine, mestece komaj kakšnih dvesto duš, jih je minulo nedeljo preplavilo vsaj trikrat, štirikrat toliko, domala vse pa so bili odete v majice – Slovenskih novic! Te so bile namreč medijski sponzor že osmega Burtiža, tradicionalne regate, ki je nastala kot sad slovensko-hrvaškega prijateljstva!

Prijetni maeštral

»Najlakše je radit liti, danju maeštral, noću burin!« so pripovedovali. In res: že naslednji dan po silnem neurju je zapihljal prav maeštral, kot pravijo prijetnemu, od dva do štiri bofore močnemu vetrcu, zaradi katerega ni (bilo) čutiti vročine. Vodna postelja je bila ravno prav valovita, 39 prijavljenih jadrnic je ob treh popoldne krenilo na pot. Približno se je sicer že vedelo, da bi znal znova slaviti prav Krsto Matulić, poveljnik Male Matulice, favorizirane posadke s Pašmana.

Kot zmagovalec je potem privzdignil unikatno, umetniško in nadvse dragoceno delo domačina iz Šepurine Zorana Franjića, kličejo ga Frde. Na več kot sto let stare opeke je tokrat narisal kaiće, leute in gajete, značilne delovne čolne, ki so jih njihovi predniki, prebivalci Šibeniškega arhipelaga, uporabljali za golo preživetje. In spomin na nekdanje čase je tudi regata Burtiž, »ki si jo je zamislil prav Frde in na kateri lahko sodelujejo samo čolni z latinskim jadrom,« je podčrtal Zoran Šaponja, ob Frdeju in Stanku Skočiću alfa in omega regate. Plovbi s tem latinskim jadrom rečejo – burtiž.

Latinsko jadro

Da ne bo pomote: latinsko jadro (idro) ni ne čoln, ne jadro, ne regata, kaj šele fešta. Pomeni spomin na edinstven način življenja, katerega osrednja in najpomembnejša točka je bil – čoln. Latinsko jadro je tudi obujanje nekega obdobja, ki je z inovacijami in tehnološkim razvojem medtem sicer že ugasnilo. To je spomin na njihove prednike, ki so živeli na otočju in imeli obdelovalne površine na celini. Če ni bilo pravega vetra, so po vino, olje, olive, smokve, grozdje in preostale pridelke odveslali, če je pihalo, so raztegnili – to latinsko (trikotno) jadro. »Po prihodu motorjev so ta jadra začela izginjati,« je opomnil Šaponja.

Pa so se našli Murterani in leta 1998 v sklopu društva Latinsko idro začeli prirejati regato in oživljati kulturno dediščino. Kmalu za njimi so podobno priredili še njihovi sootočani iz Betine. Obeh so se seveda udeleževali tudi Prvićani, ki so imeli sprva ohranjeno le eno takšno jadro. Nekoč pa so jih prijatelji z otoka Zlarin spodbodli, zakaj tudi oni ne bi priredili takšne regate. A so bili iznajdljivejši in hitrejši in imeli že leta 2006 povsem svojo. Prvićani so bili kar malo otožni in so sklenili, »naslednje leto jo bomo tudi mi imeli«.

Takoj so se dogovorili za najustreznejši termin, »ta bo konec avgusta«. Razlog je bil preprost, 16. avgusta goduje sv. Rok, zavetnik Šepurine, datum pa je pomenil tudi konec turistične sezone. Tu pa se je spet pojavil Frde: »Ajmo, podaljšajmo sezono, regata naj bo zadnjo nedeljo v avgustu! Bodite brez skrbi, ljudje bodo že ostali!«

»Dobro, dobro, toda kako do sredstev?« so se spogledali.

Dobri Slovenec

Takrat jim je usoda določila Slovenca, Tomaža Visenjaka, dolgoletnega predsednika Kompasove uprave, ki se je v otok Prvić zaljubil leta 2000. Slišal je za nastajajoči Burtiž in vprašal: »Koliko potrebujete?«

»Ah, Tomaž, nič ni treba!« je poskušal biti skromen Šaponja.

»Prijatelj, pa reci vendar!« se ni dal Visenjak.

»Pet tisoč!«

Že naslednje jutro je bil znesek nakazan. In zgodba o Burtižu se je lahko začela, regata je v popolnosti zaživela, udeleženci so jo že zdavnaj vzeli za svojo. Še več! »Pionirji z Murterja so jo razglasili celo za najprestižnejšo, kar je za nas daleč največje priznanje!« je kar žarel Šaponja. Ki pa je moral z velikim cmokom vendarle dodati še naslednje: »Zahvaljujoč Tomažu – je bil Kompas ves ta čas naš stalni pokrovitelj. A kaj ko je mračna usoda hotela, da smo ga letos izgubili …«

Zato je bil letošnji Burtiž s Kompasom in Slovenskimi novicami posvečen prav temu Slovencu! Tomažu Visenjaku.