LJUBLJANA – »Grozno je bilo. Najhujši je bil prav mraz,« so bile prve besede 42-letnega Zorana Korona iz Volčje Drage, ki je preživel grozljivi nedeljski požar na trajektu Norman Atlantic. Že prva poročila o dogajanju na plovilu, ki ga je ogenj zajel v jutranjih urah pri grškem otoku Krf, so kazala na to, da je vse prej kot nedolžen. Samo predstavljamo si lahko, kakšno grozo so doživljali svojci več kot 420 ljudi, ki so ostali ujeti na morju in ki so jih šele po dramatični reševalni akciji v ponedeljek popoldne prepeljali na varno.
Zoran Koron, ki sicer dela za italijansko avtoprevozniško podjetje Gruarin autotrasporti iz kraja Sesto al Reghena v pokrajini Pordenon, pravi, da je v nedeljo okoli četrte oziroma pete ure zjutraj spodnje prostore trajekta zajel požar in se v zgolj eni uri razširil na pol plovila. »Ko smo začeli oblačiti rešilne jopiče, sem takoj vedel, da gre zares,« pripoveduje Koron, ki se je po telefonu takoj javil ženi Tatjani in direktorju Simoneju Gruarinu, da ne bi bili v skrbeh in če jih pozneje zaradi reševanja ne bi več mogel poklicati. Vsi potniki so morali v nekaj minutah zaradi dima, ki se je začel širiti, zapustiti notranje prostore in v oblekah, ki so jih imeli na sebi, steči na palubo ter v dežju čakati na pomoč.
»Vsi smo bili zunaj in vsi smo bili ujeti, saj je pod nami in za nami gorelo,« se spominja Koron in dodaja, da se niti posadka ni mogla vrniti do kabin, tako da niso mogli do odej, s katerimi bi se lahko vsaj malo ogreli. Posadka je takoj začela gasiti, a jim ognja ni uspelo ustaviti, z gašenjem so imeli zaradi zelo slabega vremena težave tudi vlačilci, ki so med prvimi prispeli na pomoč. »Mi nismo mogli nikamor. Ko so začeli gasiti, si se moral umikati curkom vode oziroma si moral sodelovati. Na koncu smo bili tudi mi mokri,« razloži ter doda, da si z rešilnimi čolni niso mogli pomagati, saj so bili zaradi požara skoraj vsi uničeni. Panike pa med potniki ni zaznal. Zavetje pred mrazom so si sicer poskušali poiskati na različne načine. Stiskali so se v rešilne jopiče in se zatekli v sobo pri kapitanovi kabini, kjer je bilo zaradi dima nekoliko topleje. »V sobo za baterije si se šel za nekaj minut malo pogret in za teboj je nato prišel drug potnik,« se spominja in dodaja, da so si med seboj pomagali.
Vedel, da ne sme skočiti v morje
Reševanje potnikov se je začelo okoli poldneva, ko so nad trajekt začeli prihajati helikopterji, saj reševanje s pomočjo drugih ladij ni bilo mogoče. Sprva so s krova pobirali le po dva potnika, naslednji dan pa po 11, pravi Koron. Spominja se, da je bila med prvimi ladjami, ki so hotele priskočiti na pomoč, tudi slovenska. Trajekt je sicer zapustil med zadnjimi, saj so najprej reševali ženske in otroke, poleg tega pa se je kar odločil, da bo odšel med zadnjimi, saj je bilo na krovu več kot 400 potnikov in je bilo treba za prevoz s helikopterjem kar nekaj časa stati v vrsti na mrazu.
»Vedel sem, da se je zaradi informacij dobro zadrževati na poveljniškem mostu, blizu kapitana,« razloži in doda, da glede na to, da večkrat na mesec kot voznik tovornjaka (iz Grčije v Zagreb je tokrat prevažal paprike) uporablja to trajektno pot, pozna tudi katerega od posadke. »Vedel sem, da ne smem skočiti v morje,« poudari ter doda, da se v tem primeru domov ne bi več vrnil živ. Ladja je bila zaradi nabiranja vode že nagnjena za 10 stopinj, razloži Koron in nadaljuje, da je lahko nagnjena do 40 stopinj. Medtem so se iz garaž, kjer so bili parkirani tudi tovornjaki, ki so prevažali gorivo, slišale eksplozije. Reševanje je, kot se spominja sogovornik, poleg ognja in dima ves čas oviralo vreme, zato meni, da so reševalci kljub kritikam, da so bili prepočasni, delo opravili dobro. Kot zelo dobro ocenjuje tudi delo kapitana in posadke.
Na palubi je Zoran stal več kot 30 ur, zaradi dima pa so ga močno pekle oči, tako da so ga morali zdravniško oskrbeti. Njegovi domači so si nekoliko oddahnili šele potem, ko so videli fotografijo italijanske mornarice, na kateri je bil Zoran. Ves čas je bil namreč obut v cokle in prav po tem so ga prepoznali. »Pravijo, da so, ko sem se rodil, najprej ven prišle cokle, potem pa šele jaz,« se pošali Zoran in doda, da je to ena izmed njegovih najljubših obutev od rosnih let.
Njegovi domači so si lahko oddahnili v ponedeljek ob pol štirih popoldne, ko je tudi, kot je za italijanske medije povedal Simone Gruarin, tamkajšnja mornarica potrdila, da je Zoran na seznamu preživelih. Medtem ko se je 42-letni voznik tovornjaka vrnil domov v objem svojim domačim, pa te sreče ni imelo 10 ljudi, ki so izgubili življenje. Med njimi sta bila tudi dva albanska mornarja, ki ju je zadel kabel, ko sta ga poskušala zavezati na trajekt.
