LJUBLJANA – Antropologinja Vesna Vuk Godina, ki je pred časom brez dlake na jeziku spregovorila o tridesetletnicah in njihovi tragični sliki, je v intervjuju za Delo tokrat govorila o razlogih, zakaj je Slovenija zašla v krizo.
Na vprašanje, zakaj Slovenec vedno naredi tisto, za kar verjame, da se zdi prav drugim, Godina pove, da gre za preživetveno strategijo, značilno za posameznike, ki so znani kot k drugim orientirani. »Pri Slovencih ni običajno, ni moralno in celo ni normalno, da delaš nekaj, kar ti misliš, da je prav. Slovenec raje stori tisto, kar misli, da drugi mislijo, da je prav. Zato hodimo spraševat, kaj naj storimo, Merklovo, OECD, Mednarodni denarni sklad in druge. Sami smo dezorientirani. Sami nimamo pojma, kaj storiti,« je pojasnila in dodala, da je preživetje nad okusom, tudi nad moralo.
Ljudje živijo vedno slabše
Po njenem mnenju ljudje dejansko živijo vedno slabše, kar tudi sami ugotavljajo. »Pri tem ugotavljanju pa ni pomembno le slabšanje materialnega stanja, ki je za velik del Slovencev že resen preživetveni problem. K ocenam o tem, da živimo vedno slabše, pomembno prispeva tudi odsotnost legitimnosti sistema, ki ga imamo,« je kritična. V prihodnosti pravi, da bomo živeli slabo oziroma vedno slabše. Zgodbice, da »nam bo čez tri leta bolje«, so po njenem mnenju brez kakršnih koli temeljev, saj se je »Slovenija v postsocializmu pretvorila v nov tip kolonije, v t. i. neoneokolonijo, iz katere odtekajo denar, dobiček, pamet, delo in drugi elementi, ki so bistveni za dobrobit družbe in posameznika. Tega, da nam bo šlo dejansko vedno slabše, pa ne gre povezovati z upanjem, da bo to vedno slabše življenje generiralo socialni upor, kar številni pričakujejo,« je dodala.
Umik v polje nevidnosti
Antropologinja, ki je lani izdala knjigo Zablode postsocializma, je prepričana, da se Slovenec, ko mu gre slabo, umakne v polje nevidnosti. »Temu rečem politična kultura nevidnosti, v kateri je vidnost nevarna, nevidnost pa varna. Zato Slovenec, ki mu gre slabo, ne bo naredil nič. Noče se izpostaviti, postati viden, saj vidnost povečuje ranljivost. Slovenec si bo upal zahtevati spremembe, če mu gre relativno dobro, ko se torej počuti vsaj relativno varnega. In ko se izpostavijo tudi drugi,« je pojasnila.
Godina meni, da je kriza Slovence prepričala, da se lahko v svojih preživetvenih strategijah zanesejo le na zgodovinsko preverjene načine in rešitve delovanja, kar pa je domačijskost. »Zato je danes celotna slovenska družba organizirana v take ali drugačne domačije, ki pač po svojih najboljših močeh skrbijo za tisto, za kar je domačija skrbela vedno: torej za lastno preživetje, pa četudi je to na škodo drugega.«
»Slovenski postsocializem je ena največjih napak«
O morebitnih rešitvah pove, da se je treba soočiti s tem, da nikoli ne bomo mogli postati zahodna kapitalistična družba. »Treba je zavreči ves ideološki poosamosvojitveni balast. In treba si je priznati, da je bil slovenski postsocializem ena največjih napak v zgodovini Slovencev. Dokler si tega ne bomo priznali, ne bomo razumeli problema, ki ga imamo. In dokler ne razumemo problema, ki ga imamo, ne moremo najti zanj ustrezne rešitve.« Če je rešitev uspešnejši kapitalizem od tega, ki ga imamo, je po njenem mnenju rešitev t. i. indigenizirani kapitalizem, kar bi pomenilo vzpostaviti slovenski tip kapitalizma, ki bi bil »vsekakor bolj uspešen kot to, kar imamo zdaj. V tej logiki je treba prevzete tuje rešitve nujno prilagoditi lastnemu socialnemu in kulturnemu kapitalu, lastnim zgodovinsko vzpostavljenim tirnicam.«
