Mnogi menijo, da je življenjska zgodba primorskega Slovenca iz Hrastja pri Pivki Franca Želeta (1896–1971) ena tistih, ki bi jo filmski scenaristi v Hollywoodu takoj zagrabili. Kot razkriva njegovo avtobiografsko delo Mornar, pustolovec, kitolovec, ki ga je uredila in za izdajo pripravila njegova vnukinja Flory Banovac, je Želetova življenjska zgodba tako prepletena z najrazličnejšimi podvigi, da se po dogodivščinah lahko primerja s slovitimi deli Jacka Londona. Polna je že skoraj sto let starih pripovedi o avanturistično zanesenjaških doživetjih, ki jih pri Slovencih nismo ravno vajeni.
Prestolonaslednik na ladji
Franc Žele je iz ljubezni do morja in radovednosti do tujih pomorskih dežel zapustil domači kraj v gimnazijskih letih, ko je odšel na šolanje v avstro-ogrsko mornarico v Pulj. Služil je na bojni ladji in med šolanjem spoznal mornarje različnih narodov avstro-ogrske monarhije, sredozemske dežele, in bil priča dogodkom, ki so odločno spreminjali zgodovino med prvo svetovno vojno. Leta 1914 je spoznal celo prestolonaslednika Franca Ferdinanda, ki se je na zanj in za ves svet usodni poti v Sarajevo vkrcal na Želetovo ladjo. Leta 1918 je zahodno od otoka Premuda preživel potop avstro-ogrske težke oklepnice Szent Istvan, ki je bila ena največjih vojnih ladij tistega časa. Dogodek je ob krčevitem boju mornarjev za preživetje za vedno zaznamoval njegovo življenje.
Po prvi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske se je vrnil v Ilirsko Bistrico, kjer so bili takrat Italijani. Kot šolanega ladijskega topničarja so ga vabili v italijansko mornarico, a se ni prodal, raje je postal gostilničar ter trgovec z lesom. Posel ni bil uspešen, zato se je 1923. v Trstu vkrcal na ladjo ter odplul čez lužo. Prizadevanja za finančno in nemalokrat lastno preživetje je nadaljeval v Južni Ameriki. V Argentini in Braziliji se je začel drugi del njegovega pustolovskega življenja. V pragozdu je sekal drevesa, se spopadal z nevarnimi živalskimi vrstami, lakoto, neugodnim podnebjem in med drugim delal tudi v klavnici.
Harpunar na kitolovki
V Buenos Airesu je spoznal majorja avstro-ogrske mornarice, ki je delal za kitolovsko družbo Wahlfanger, in julija 1924 ga je tako kar za dve leti potegnilo proti južnemu tečaju. Na otoku Georgia del Sud, ki je na pol poti med Argentino in Antarktiko, je ob novih doživetjih v deželi večnega ledu in viharjev z bogatimi izkušnjami mornarja ter še zlasti topničarja postal cenjeni kitolovec oziroma harpunar.
Žele je v svojih spominih podrobno opisal tovarno kitolovske družbe Espenson Viktor na tem otoku, kjer so daleč od civilizacije rezali kite in iz njih pridelovali slanino in meso ter pridobivali olje in maščobe ter ne nazadnje iz njihovih kosti izdelovali umetna gnojila. Vse to so z ladjami vozili v Severno in Južno Ameriko ter celo na Norveško in Nizozemsko.
S prihranki v Portorož
V spominih je podrobno opisal hrabrost ter spretnost posadke kitolovke. To je bilo še kako potrebno pri nevarnem lovu tudi 30-metrskih največjih modrih kitov, ki so bili s komercialne plati najzanimivejši. Iskali so jih v viharjih in v megli, na križarjenjih po razburkanem morju med ledenimi gorami, tako da je bilo njegovo življenje, čeprav so bili v takih razmerah privezani, velikokrat na nitki. »Morski grob je za mornarja vedno odprt,« je delo kitolovca opisal Žele.
Kot kitolovec si je v dveh letih v tem nevarnem poklicu in ekstremnih vremenskih razmerah kot edini Slovenec v družbi Angležev, Norvežanov in Nizozemcev prigaral toliko, kot bi doma na kmetiji zaslužil v desetih letih. S prihranki, ki so končno zadostovali za preživetje njegove družine, se je 1926. vrnil domov. Leta 1968 se je preselil v Portorož, kjer je 1971. umrl.
Topničar postane harpunar
Na lov na kite so se odpravljali s štirimi močno grajenimi 24-metrskimi ladjami, lovili pa so jih s harpunami, izstreljenimi iz topa kalibra 9 cm. Žele je bil strelec na topu kitolovke Albatros in je bil zaradi izkušenj, ki jih je imel kot topničar ter mornar avstro-ogrske mornarice, močno cenjen med kolegi.
