LESCE – Predlani, ko je Nepal prizadel rušilni potres, je bil v Katmanduju tudi gorenjski fotograf Oto Žan. »Hotel, v katerem sem bival, je bil močno poškodovan, zato smo spali kar v parku. Tam sem spoznal budistično nuno Nimo Gurung, ki je vodja sirotišnice v glavnem mestu Nepala,« je prijateljstvo, ki se je stkalo pod milim nebom in se v dveh letih le še okrepilo, opisal Gorenjec. V dveh letih je prek gorenjskega fotografa in njegovih znancev v nepalsko sirotišnico že večkrat potovala pomoč, te dni pa je vodja sirotišnice pripotovala na krajši obisk v Lesce.
Država ne pomaga
Ko se srečamo, je njen objem topel in poln vedrine, njene oči pa so hvaležne vsem, ki so pomagali petnajstim nepalskim sončkom. »V naši sirotišnici imamo trinajst deklic in dva dečka. Ker nam država s finančnimi sredstvi ne pomaga, se moramo znajti sami. Del denarja, ki je potreben za plačilo najemnine, za oblačila, hrano in šolanje otrok, prispeva moja družina, preostanek pa nam podarijo dobri ljudje, med katerimi so tudi številni Slovenci, za kar sem jim neizmerno hvaležna,« s posebno milino v glasu pove sogovornica in poleg Ota našteje še nekaj slovenskih imen, ki so se ji po potresu vtisnila v spomin.
»Sirotišnico sem odprla pred petimi leti. Zakaj? Ker sem se odločila, da pomagam ljudem. Med eno od molitev sta k meni stopila dva otroka in me vprašala, ali jima lahko pomagam. Nisem jima odgovorila takoj, kajti po vrnitvi v Katmandu sem želela preveriti, kako bi jima sploh lahko pomagala. Ko sem zbrala podatke o tem, koliko stane šolnina, kje bi otroci lahko bivali in podobno, sem se vrnila in ju vzela pod streho,« je o prvih dveh malčkih, ki sta prišla pod njeno okrilje, povedala Nima Gurung. Mimogrede omeni, da za vsakega otroka potrebuje približno 600 evrov na leto, zbrati toliko sredstev pa bi bilo brez dobrih ljudi izjemno težko.
Denar in računalnika
Kot zapisano, se je med gorenjskim fotografom Otom in budistično nuno Nimo zelo hitro stkala tesna prijateljska vez. »Vsakokrat, ko je kdo od mojih prijateljev ali znancev odhajal v Nepal, sem ga zaprosil, ali lahko odnese kakšno malenkost Nimi in njenim otrokom. Največkrat je do nje potoval denar, s pomočjo prijateljev pa smo ji dostavili tudi dva računalnika,« je o drobnih dejanjih, ki so v veliko dobro zgodbo združila več Slovencev, povedal Oto Žan.
Pol leta po uničujočem potresu je še enkrat obiskal Nepal. Takrat je šel tudi do sirotišnice, na spletu označene z besedami Buddha's Helping Hands: »Tak obisk se te močno dotakne. Otroci so lepo vzgojeni, imajo urnik in pravila, ki se jih morajo držati.« Ob tem ga Nepalka, ki bi ji zaradi iskrivih oči težko prisodil točno starost, dopolni: »Smo velika družina. Živimo skupaj in skupaj skrbimo za to, da vsak razvija svoje talente. Ena od deklic zelo lepo riše, zato spodbujamo njeno umetniško plat. Eden od otrok ima rad šport, zato ga spodbujamo, da vsako jutro začne s tekom.«
Skrbela bi še za starejše
O tem, zakaj so otroci, ki so stari od štiri do 14 let, prišli v sirotišnico, ne govori veliko. »Nekatere družine so tako revne, da nimajo denarja za vzdrževanje otrok, drugi otroci, ki so pod našo streho, so sirote – bodisi so to postali ob potresu ali pa so bili že prej brez staršev. Nekateri imajo starše in tiste spodbujamo, da otroke obiščejo vsaj trikrat na leto. A tega ne storijo vsi. Zakaj, vam ne morem povedati, saj ne znam brati njihovih misli. Tega pač ne storijo in verjetno imajo za to svoje razloge,« pove z umirjenim glasom.
Včeraj se je vodja nepalske sirotišnice vrnila domov. Med prvim obiskom Slovenije si je zaželela videti samo dvoje – hišo, v kateri skrbijo za otroke, ki ne živijo s starši, in dom za starejše občane. Tako je v družbi slovenskega fotografa Ota Žana ta teden obiskala rejniško družino in dom starejših na Jesenicah. »Sčasoma bi rada v Nepalu pomagala še starejšim,« nam je, tik preden smo se poslovili, zaupala svojo veliko željo.
