LJUBLJANA – Leta 1979 je že pokojni alpinist Aleš Kunaver, pobudnik slovenskega himalaizma, v Nepalu ustanovil šolo. V njej so slovenski alpinistični inštruktorji, gorski vodniki in zdravniki izobraževali domačine, ki so na odpravah opravljali delo nosačev. To poletje so Slovenci pod severnim ostenjem pogorja Anapurn še zadnjič sodelovali pri izobraževanju nepalskih tečajnikov. »Po 34 letih je naše poslanstvo končano, saj so Nepalci v tem obdobju tako zelo napredovali, da lahko z domačimi inštruktorji pripravijo in vodijo ustrezni tečaj osnovnih planinskih veščin,« je dolgoletno delo številnih slovenskih inštruktorjev in zdravnikov, ki so v daljni deželi svoje znanje delili z Nepalci, strnil alpinistični inštruktor Jani Bele. Ljubljančan, sicer dolgoletni gorski reševalec, je kot edini Slovenec bdel nad letošnjimi tečajniki, ki so po mesecu in pol vsi uspešno opravili zaključni izpit.
Everest je cilj, šola poslanstvo
Tistega davnega 1979. leta se je pripravljala prva jugoslovanska odprava na Mount Everest. »Aleš Kunaver je bil v veliki dilemi: ali voditi odpravo ali se posvetiti ustanavljanju šole za gorske vodnike. V tistih letih so bile nesreče višinskih nosačev, ki so se največkrat zgodile zaradi neznanja, pogoste. Po tehtnem razmisleku se je Kunaver odločil za ustanavljanje šole in ne za vodenje odprave. Svojo odločitev je strnil v znamenitem stavku: Everest je cilj, a šola je poslanstvo,« je o zametkih šole, v kateri je alpinistične veščine doslej pililo že okoli 900 Nepalcev, povedal Jani Bele. Poleg Kunaverja so šolo za nepalske vodnike, ki je vrsto let potekala znotraj Planinske zveze Slovenije oziroma njene Komisije za odprave v tuja gorstva, oblikovali še Tone Škarja, Bojan Polak ter številni slovenski inštruktorji in zdravniki, ki so v vseh teh letih z Nepalci delili svoje bogato znanje.
Že potovanje do doline Manang, kjer na nadmorski višini 3300 metrov od leta 1980 stoji stavba slovenske planinske šole, je svojevrstno doživetje. »Iz Katmanduja smo se sprva vozili pet, šest ur, sledilo je pet dni hoje. Hodili smo ob reki Marsyangdi in vseskozi nas je spremljalo njeno močno bučanje,« opiše sogovornik in doda, da je bila kolona, ki je krenila na pot, močno pisana, saj je bilo v njej poleg tečajnikov, deset inštruktorjev in 11 kuharjev še 45 dodobra otovorjenih mul, ki so prenašale šotore, hrano ter vso potrebno opremo za kuharijo in piljenje alpinističnih veščin.
Uk na 5300 nadmorskih metrih
A šolanje, ki so ga pred davnimi leti začeli Slovenci, ni potekalo le v bližini šolskega poslopja, pojasni Bele: »Prvih deset dni so tečajniki znanje pridobivali v Katmanduju, kjer je postavljenih nekaj umetnih plezalnih sten, tam pa so tudi ustrezno opremljene učilnice, v katerih so bila predavanja. Ko smo po večdnevnem potovanju prišli do kamnitega šolskega poslopja, na katerem je spominska plošča Alešu Kunaverju v nepalščini, angleščini in slovenščini, smo tam preživeli le dva dneva in se nato prek vmesnega odpravili do višinskega tabora, ki smo ga postavili na 5300 nadmorskih metrih,« pojasni Jani Bele in doda, da so se med večdnevnim bivanjem v šotorih tečajniki dodobra navadili na življenje, ki spremlja himalajske trekinge in odprave.
Trikrat je bil naš sogovornik del šolanja nepalskih tečajnikov. Prvič je bil v dolini Manang leta 1990, ko so šolskemu poslopju nadeli novo streho, nato je vlogo inštruktorja znova prevzel pred dvema letoma, letos pa je nepalskim inštruktorjem lahko dodal le še kakšno malenkost, saj so ti, kot pravi Bele, izjemno dobro izurjeni in strokovno podkovani.
Nekdaj v ozadju, danes v ospredju
»Pred 20, 30 leti so bili na trekingih in odpravah po Himalaji domačini vedno v ozadju, saj so bolj ali manj opravljali vlogo nosačev. Danes pa je slika drugačna, saj Nepalci vodijo tuje turiste na trekingih in so pri svojem delu izjemno uspešni,« pove Bele in ob tem pove anekdoto: »Eden od tečajnikov, ki so uspešno opravili našo, slovensko šolo v Manangu, je celo tako dobro vodil argentinske alpiniste po Himalaji, da so ga ti pozneje klicali in prosili, naj jih pelje še na Aconcaguo, najvišjo goro v Ameriki.«
A ne samo to, v zadnjem času se je v Nepalu marsikaj spremenilo. Po območju Anapurne je bil pred leti speljan najlepši treking, zdaj se pokrajina spreminja. »Zgradili so hidroelektrarne, v strmo pobočje so urezali cesto, ki jo nenehno popravljajo. Predvsem cesta spreminja pokrajino, a tudi način življenja v tem delu sveta,« nostalgično opiše Jani Bele, ki pripoved o šoli na 3300 nadmorskih metrih sklene z besedami: »Upam... Pravzaprav sem prepričan, da bodo Nepalci šolo uspešno vodili tudi brez naše pomoči, saj so njihovi inštruktorji tako dobro podkovani, da bi lahko predavali tudi na kakšnem tečaju pri nas.«
Od kuharskega pomočnika do vodje trekinga »Ko sem šel z višinskega tabora proti Katmanduju, se je z menoj odpravil 22-letni nosač. Pravzaprav je bil to kuharjev pomočnik, ki je vsako jutro odložil svoje delo in nemo opazoval tečajnike, kaj počnejo in kako se urijo. Ko sva odhajala iz tabora, mi je zaupal, da se bo tečajnikom prihodnje leto pridružil tudi on. Dodal je, da bo tečaj opravil zato, da bo naredil korak v karieri in se znebil nošenja 40 kilogramov kuhinjske opreme, saj bo z opravljenim tečajem nekega dne lahko tudi sam vodil treking ali celo odpravo,« je o ugledu šole, ki jo je davnega leta 1979 zasnoval Aleš Kunaver in v kateri je letos svoje planinsko znanje izpililo 60 domačinov iz Nepala, povedal Jani Bele. |
