Slovencem noša veliko pomeni

Da, obiskovalci imajo radi tovrstne dogodke. Številni turisti se za potovanja oziroma oddih odločajo prav zaradi določenega dogodka, ki ga nikakor ne smejo zamuditi. Natančnega pregleda dogodkov sicer ni, tako da se je treba v poplavi prireditev kar znajti. Ima pa vrsta dogodkov že leta in leta vnaprej določene datume, tako da je vsem na splošno znano, če pogledamo samo zadnji teden, da je na prvo septembrsko nedeljo v Tržiču vedno Šuštarska nedelja in v Ribnici semenj domače obrti.

Vse bolj so priljubljene razne kuhinje na tržnicah, ki se razvijajo v mestih, na primer v Ljubljani, Domžalah, Kranju, Mariboru, Novi Gorici in Celju ter morda še kje. Dobra in okusna hrana v ne prevelikih količinah, zmerne cene, vzdušje skupinskega prehranjevanja, to je le nekaj adutov, ki privabljajo ne le domačine, temveč tudi tuje turiste, ki se na tak način spogledujejo s kulinariko določene dežele.

Tradicija torej po svoje kroji usodo določenih prireditev in dogodkov. In seveda datum, kot je v primeru vsakoletne kamniške turistične in folklorne prireditve, ki povezuje ljubitelje narodnih noš. Pred nami je konec tedna, ki bo v znamenju narodnih noš, zabave, glasbe ter sejma domače in umetnostne obrti. Tu so številni spremljajoči dogodki in razstave, saj se v Kamniku začenjajo 46. dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine.

Srečevanje noš pravzaprav ni izum sodobnega časa in želje po oživljanju nekdanjih običajev. Kaj menijo strokovnjaki? Etnologinja dr. Marjanca Klobčar, izvrstna poznavalka kamniške preteklosti, odgovarja: »Ob koncu 19. stoletja so se Kamničani velikokrat soočili s pisanostjo noš iz raznih slovenskih pokrajin, vendar razlog za te stike ni bilo srečevanje noš. Zelo pomembna priložnost za srečevanje ljudi iz raznih slovenskih pokrajin so bili sejmi, saj je bil Kamnik daleč naokrog znan kot pomembno tržno središče. V mesto so od daleč prihajali tudi po izdelke zelo cenjene keramične industrije. Rezijani so prihajali po keramiko v svoji izvirni noši, z dvokolesnimi vozovi, v katere so bili vpreženi majhni konjički.«

Kamniški meščani so se medtem v noši oddaljili od kmečkih oblačilnih vzorcev. Leta 1883 je Kamnik obiskal premilostljivi vladar Franc Jožef. Kamničani so mu pripravili izjemen sprejem. Ob vhodu v mesto, okrašeno s slavoloki, zelenjem ter s cesarskimi in narodnimi zastavami, so ga pozdravila belo oblečena dekleta. Kamnik tedaj nove vloge nekdanje noše, torej narodne noše, še ni poznal.

»Deset let pozneje, ko je mesto zaradi železniške zveze z Ljubljano še bolj čutilo utrip drugih slovenskih in slovanskih mest, zaradi delovanja Narodne čitalnice in Sadnikarjevega muzeja pa se je vse bolj zavedalo vrednot lastnega izročila, se je nekdanja noša začela vračati v novi vlogi, torej kot narodna noša,« nadaljuje Klobčarjeva. »V kamniški Narodni čitalnici so te noše začeli zbirati za svojo garderobo in leta 1898 so zbrali že toliko 'garderobe in drugih zanimivih starin', kot je zapisal Josip Suchy v Spominih Krištofovega Pepčka, da je čitalnica priredila prvo razstavo.«

Nekdanja domača noša je tako že opravljala novo poslanstvo: izražala in krepila je narodno zavest in s tem nastopala proti kulturni, politični in gospodarski prevladi nemštva. Narodno zavedni meščani so se ob slovesnih priložnostih oblačili v t. i. narodno nošo.

Zamrli sejmi, procesije

Dr. Marjanca Klobčar pravi, da sta naglo spreminjanje načina življenja in priseljevanje v mesto po drugi vojni ponujali nove razloge za živost narodnih noš. V ospredje so namreč prihajale potrebe posameznika. »V Kamniku je, tako kot v drugih mestih, naglo naraščalo število priseljencev,« pravi Klobčarjeva. »Ljudje, vajeni življenja na vasi, so začeli delati v tovarnah, se naseljevati v mestih ali na njihovem obrobju. Na živost noš je vplivalo hitro spreminjanje načina življenja. Z narodnimi nošami so se začeli oskrbovati ljudje, ki z njimi dotlej niso imeli nikakršnih stikov – odtujeni in vedno bolj zaprti v lastni svet, v anonimnost med štirimi stenami svojih stanovanj, in hrepeneči po domačnosti, ki so jo pustili doma.«

Ukinjeni so bili slovesni sprevodi, ki so jih bili ljudje vajeni pred vojno, predvsem na sokolskih in orlovskih slovesnostih, iz javnosti so se umaknile nekatere procesije, zamrli so sejmi, nehale so se meščanske promenade. Zaradi naraščajočega prometa so se ljudje s ceste umaknili na pločnike in s pločnikov za vrata svoje zasebnosti.

Odločitev Turističnega društva Kamnik, ki je leta 1966 prvič priredilo povorko narodnih noš, zato ni bila naključje. »Ne zato, ker so imele noše v Kamniku dotlej pomembno vlogo, temveč zaradi potreb tedanjega trenutka,« meni etnologinja dr. Marjanca Klobčar. »Prvotni namen je sicer bil, da bi Kamničani vzeli iz skrinj svoje originalne noše in jih prikazali mestu, vendar se je s tem na zelo zastrt način izražala kamniška meščanska zavest. Ta je prireditev dvigala nad povprečni folklorizem.«

Kronisti občinskega glasila so po prvih »narodnih nošah«, kot domačini na kratko označujejo prireditev Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, zapisali: »Kamniško turistično društvo je v nedeljo, 11. septembra, pripravilo zanimivo turistično prireditev – dan narodne noše. Poziv organizatorja je naletel na velik odmev med prosvetnimi društvi in posamezniki iz bližnje in daljne okolice Kamnika. Po oceni prireditelja je v sprevodu in programu sodelovalo okrog 350 ljudi v narodnih nošah, v 12 organiziranih večjih skupinah in manjših skupinah posameznikov iz raznih krajev Slovenije.«

Na pločnikih kamniških ulic se je zbralo blizu 5000 opazovalcev. Mesto je bilo v prazničnem razpoloženju, okrašeno z zastavami, izložbena okna trgovskih lokalov so bila okusno opremljena z eksponati, ki jih je za ta praznik dal na razpolago in razporedil kamniški muzej. Tako urejeno mesto je pritegnilo na prireditev toliko ljudi, kot jih je le na redko kateri. Turistično društvo se je izkazalo, da je s svojimi sodelavci sposobno organizirati tako na široko zamišljeno turistično privlačno prireditev. V pogledu udeležbe res dober začetek.