Slikarstvo v človeku, talent morajo izzivati

LJUBLJANA – Likarji, ki rok ne morejo uporabljati ali pa jih sploh nimajo, nekateri že od rojstva, sučejo čopič z usti ali nogami. Ob odprtju razstave v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano so se predstavili še z likovno delavnico. Med ustvarjanjem so jih občudovali številni obiskovalci, največ je bilo učencev OŠ Alojzija Šuštarja in dijakov Škofijske klasične gimnazije. V svetu je teh slikarjev več kot 800, med njimi je 12 slovenskih, povezuje jih Mednarodno združenje VDMFK s sedežem v Lihtenštajnu (Liechtenstein). Za tokratno tematsko razstavo zimskih motivov so prispevali 38 slik, ki bodo na ogled do 11. januarja 2013.

Šegavi starosta

Delavnica je izzvenela v predstavitev, kako je z vztrajnostjo in voljo možno premagati telesne in drugačne omejitve. Nakar je vedno iskrivi Vojko Gašperut - Gašper pripomnil: »Zase lahko rečem, da zelo rad lenarim. Le da ne utegnem, ker je nenehno treba kaj narediti.« Kot večina slikarskih kolegov je tudi Gašper na vozičku. Uradni povezovalec delavnice je med predstavitvijo sodelujočih po zvočniku povedal, da si je Gašper zlomil vratni del hrbtenice po skoku v vodo. Želel je delovati vzgojno, zato je otroke posvaril, naj ne skačejo v globoko vodo.

Pa se je Gašper brž postavil za resnico: »Ni nevarno skakati v globoko vodo, ampak v plitvo!« In je razložil: »Jaz sem z nogami stal v vodi, ko sem samo skočil naprej – glejte me zdaj na vozičku.« Seveda šegavi Gašper, po rodu iz Breginjskega kota, živeč v Sv. Antonu pri Kopru, še zdaleč ni lenuh, ampak velik garač – sicer se ne bi izpopolnjeval pri številnih akademskih slikarjih in se udeleževal slikarskih tekmovanj, na katerih je pobral številne nagrade in priznanja. Skupinici dijakov je zaupal: »Zadal sem si nalogo, da slikam skoraj vsak dan – le tako lahko dvigneš svojo slikarsko raven.« Zvedavo mladino je pritegnilo, kako spretno Gašper suče čopič med zobmi in jezikom, pa je pojasnil: »Ni pomembno, kako si spreten. Slikarstvo moraš imeti v sebi, moraš pa ta talent stalno izzivati. Načini niso pomembni, pač pa da tisto, kar imaš v sebi, potegneš ven.«

Odkrili so nov svet

Željko Vertelj iz Kočevja, ki je na vozičku od prometne nesreče leta 1993, je povedal: »Gašper mi je prvi pomagal, da sem začel tudi sam. S slikarstvom se mi je odprl nov svet, dobil sem nov poklic, življenjski slog, našel sem tisto, za kar sem nadarjen. Pozneje sem spoznal tudi Rajka Čauševiča, ki je moj mentor in prijatelj. V slikarstvu me je veliko naučil, se res trudil z mano, za vse mu bom večno hvaležen. Štipendist VDMFK sem že od leta 1996. Tudi njim in založbi UNSU, ki jo vodi Klara Soos, sem hvaležen, sploh vsem, ki so pripomogli, da lahko živim človeka dostojno življenje.«

Predstavili so se še 12-letna Neja Zrimšek Žiger s Kodeljevega v Ljubljani (OŠ Ketteja in Murna), 9-letni Eric Pibernik iz Metlike, 80-letna Angela Medved iz Hotinje vasi pri Mariboru, Nevenka Gorjanc iz Ljubljane, Benjamin Žnidaršič iz Postojne, Jože Vodušek iz Kapele pri Brežicah, Silvo Mehle iz Ljubljane, Martina Pavlovič iz Ljubljane in Dragica Sušanj iz Ilirske Bistrice.

Martina je dejala: »Že četrto leto sem štipendistka našega Mednarodnega združenja. Slikanje je popolnoma spremenilo moje življenje, da je po nesreči spet dobilo svoj smisel. Spodbudilo mi je moč in voljo.« Štipendistka je tudi Dragica: »Največ uporabljam tehniko olje na platnu. Pritegnejo me motivi iz narave. Ilirskobistriška pokrajina je slikovita in pestra, na robu Krasa, kjer lahko poslušam tišino narave, doživim globino tekočih voda, ostanke kraških vedut. Privabilo me je tudi Cerkniško jezero z mirnostjo stoječe vode. Rada se prepuščam slikanju vodnega toka, s slikarskega vidika me najbolj privlači.«