PIRAN – Pred natančno pol stoletja je v Piranu vzbrstela ideja, da bi slikarji z vseh vetrov vsako leto v določenem, omejenem času ustvarili slike, ki jih strokovna žirija oceni in nagradi. »Ta koncept prireditve, ki so jo takrat prvič poimenovali Ex-tempore, se ni spremenil vse do danes,« pojasnjuje Nives Marvin iz Obalnih galerij Piran, ki septembra zbobnajo na kup umetnike: »Omogoča udeležbo najširšemu krogu ustvarjalcev ne glede na izobrazbo, pripadnost določeni generaciji ali umetnostni smeri.«
Letošnji, jubilejni, ni bil do zaključka ničkaj posebno pretresljiv: Peter Bossman in Gašpar Gašpar Mišič sta budno bdela nad prireditvijo, mednarodna strokovna komisija, ki ji je predsedoval Aleksander Bassin, pa nad slikami. Oddanih in razstavljenih je bilo 255 del, v kategoriji za najboljše delo avtorja, starega do 35 let, pa so častno priznanje podelili slovenski slikarki Petji Novak. Kot se je pozneje izkazalo, je bil ta, po definiciji častni izbor, silno neposrečen.
Zaposlena žirija
»Koliko je častno, pove originalno, avtorsko zaščiteno delo umetnice Erin Ashley. Novakova se lahko torej pohvali le s sposobnostjo kopiranja,« so bridko sekale besede iz anonimnega pisanja, ki je bilo nekaj dni po zaključku Ex-tempora odposlano iz Kopra. Pričujoče besede so podkrepile tri fotografije: ena dela Petje Novak, ter dve, ki že na prvi pogled laičnega očesa prikazujeta izjemno podobno sliko, le da z malo manj svetlimi oziroma toplimi toni. Petja Novak je – za (samo)potrditev – na družabnem omrežju facebook tudi sama pred desetimi dnevi objavila fotografijo, na kateri pozira ob svoji sliki in s priznanjem ex-tempore v rokah!
»Prepričana sem, da je kopija mojega dela,« je za Slovenske novice s Floride potrdila avtorica Erin Ashley, ki pravi, da je svojo serijo slik poimenovala Matchbox, to sliko pa ustvarila leta 2011. Je uveljavljena umetnica, bila je celo gostja pri TV-primadoni Oprah Winfrey, slikala je za Cartoon Network in sloviti studio Dreamworks ter je onstran luže pogosto povezana s pop dogodki. Čeprav sta si sliki podobni tako v celoti kot tudi v (pre)številnih podrobnostih, so nekateri sogovorci za ta članek dopuščali možnost, da je to naključje. A ta možnost zbledi, ko izvemo, kako si je slika utrla pot med evropske ljubitelje kulture.
Italijanska kuratorka Paola Trevisan je natanko to delo Ashleyjeve izbrala za nosilno sliko razstave Osvobojene sanje, ki je bila leta 2012 organizirana v italijanski Ferrari: »To sliko smo uporabili za naslovnico kataloga ter za uradno podobo naše razstave.« Izbiro je Trevisanova opravila konec leta 2011, do odprtja aprila naslednjega leta pa je Ashleyjeva sliko že prodala, zato je v Italiji sploh niso mogli razstaviti. A vseeno je krasila katalog, plakate in reklamne napise. Glede na pravila Ex-tempora je Slovenka Novakova sliko naredila ta mesec, na festivalu – tako ni dvoma, katero delo je nastalo prej.
Zaposlena komisija
S podobnostjo so bili seznanjeni tako strokovni delavci Obalnih galerij Piran kot tudi nekateri člani žirije. Tajnica žirije je bila Majda Božeglav Japelj, v odgovoru na naša vprašanja pa priznava, da jih je ta dogodek zelo presenetil: »Tačas proučujemo vse vidike te problematike in takoj, ko bomo kaj ugotovili, vam bomo posredovali sporočilo.« Odsotnost članov žirije ter drugih, od katerih potrebujejo organizatorji informacije, Pirančanom menda otežuje pripravo takojšnjega odgovora. Tako ne vedo še niti, ali priznanje ostaja v rokah Novakove.
Tudi mi smo slovenskim članom komisije poslali pisna vprašanja – na njih ni odgovoril nihče. Predsednik žirije Aleksander Bassin nam je po prvem telefonskem klicu povedal, da se je, potem ko je dobil informacijo o morebitnem plagiatu, še enkrat odpravil v Piran in si dodobra ogledal izvirnik. Povedal nam je tudi, da se je odločil srečati z nagrajenko, da bi mu pokazala skice in pojasnila svoj izbor motiva: »Če me bo prepričala z osnutki, ji bom stopil v bran.« Kako ji je uspel zagovor, ni znano, saj Bassin na naše nadaljnje telefonske klice ni odgovoril. Tudi Petja Novak na naša vprašanja več dni ni odgovorila.
Piranski organizatorji ter strokovna žirija pa bi se (ob opozarjanju na pretirano podobnost med slikama) vsekakor morali zamisliti nad namenom anonimnega opozorila: »Če komisija ne bo odreagirala na podelitev tega priznanja plagiatu, se bojimo, da bo Ex-temopre počasi začel izgubljati kredibilnost. Ni namreč pošteno do avtorjev, ki so na platno prenesli lastne ideje, in ne le kopirali zamisli drugih.« Opozarjajo, da bo mladi »avtorici« ta uspeh dal krila za bodoče kopiranje, »če bo živela v prepričanju, da nihče ni opazil njenega plagiatorstva«. Ali, kot je povedala Ashleyjeva: »Ni mi jasno, kako lahko umetnik sprejme nagrado, če v sebi ve, da tega ni ustvaril po lastnem navdihu, temveč je zgolj kopiral.«