Kočevski inovator Goran Leban - Gorči je umetnik od mladih nog. Že kot kratkohlačnik je rad risal, izraža se v lesu, glini, steklu. Vedno ga je zanimalo nekaj novega. Teh dejavnosti se je še bolj lotil, potem ko je ostal brez zaposlitve. »Lahko bi rekel, da me je takrat dokončno napadel prirojeni talent. Nisem se mu mogel upreti, naključno srečanje in prijateljevanje z Željkom Vertljem, stanovalcem kočevskega doma starejših, sta mi odprli izumiteljsko širino,« se spominja.
Invalida postavil na noge
Niti sam ne ve, koliko si je uporabnih izumov (za pisanje, risanje, ob vstopu v avtomobil, držalo za fotoaparat) omislil zanj, Željko je enega, ki ga je po desetih letih invalidnosti (tetraplegik) spodbudil, da se je postavil na noge, posebno vesel. »Posebno stojalo omogoča, da me akumulatorsko dvigalo iz sedečega položaja standardnega invalidskega vozička postavi na noge, denimo ob oknu, s katerega lahko, z normalne višine, opazujem ljudi in ta svet,« Željko ne more pozabiti občutka, ko se je s pomočjo naprave na kratko znašel v že pozabljenem položaju. Vrtelo se mu je. S pritiskom na stikalo se je znova postavil v sedeči položaj. Iz sobe je Goran, poznamo ga tudi kot moralnega zmagovalca Kmetije, Željka postavil na cesto. Seveda z novim patentom in s še enim priznanjem. Na navaden ročni razložljivi invalidski voziček je vgradil mehanizem, Željko pa lahko premaguje pločnike višine 16 centimetrov in manjše strme klance in vzpetine. Mehanizem se lahko namesti na kateri koli voziček na ročni pogon.
Država inovatorjem ne prisluhne
»Pomagati drugačnim, to je moj moto, ki je iz konjička zrasel v resne projekte, s priznanji invalidskih organizacij in z zahvalami onih, ki so jim spremenili življenje. Država? Ta sploh ne prisluhne inovatorjem,« skomigne Goran.
A zaradi tega ni obupal. Pravzaprav je postal še bolj korajžen in prepoznaven. V priročni delavnici tega vrlega Kočevca se vali na ducate stvaritev, ki jih je v slikovni različici na ogled postavil na rob mesta Kočevje, tam, kjer je njega dni zadovoljnim dušam, Kočevarjem in Kočevcem, vsak dan sopihala lokomotiva potniškega vlaka. V bližnjem Kava Bar Peronu ob železniški postaji je posejano seme raziskovalne kočevske kulture. Tam te dni obiskovalci pasejo oči tudi na Goranovih desetih unikatnih kolesih, uporabnih za vsakogar, ob vsaki priložnosti.
»Umetniška in popotniška žilica mi nista dali miru. Lotil sem se predelave najbolj priljubljenega prevoznega sredstva pri Slovencih – kolesa. Lahko rečem, da gre za nadgradnjo vsega, kar sem naredil do zdaj. Večina teh koles je prvič na ogled, torej pri nas ne obstajajo. Lahko jih uporabljamo za prevoz invalidov, so tudi taka, da z njimi telo in duha sproščajo mladostniki in tisti, ki pedala vrtijo hitreje, za romantično vožnjo je tricikel, na svoj račun so prišle tudi mamice. Na kolesu lahko poslej prevažajo tudi dva dojenčka. Hit poletja je zagotovo polovička, ki je na videz zahtevna, saj ob enem kolesu komaj opazimo drugo, sila pomanjšano, a v bistvu gre za preprosto in varno kolo, z možnostjo obračanja med vožnjo,« razlaga Goran. Skupni imenovalec vseh pa je, da ponujajo enako udobje. Vrtenje pedala na posebnih kolesih je pravzaprav sproščanje na mobilnem prevoznem sredstvu s popolno tehnično dognanostjo. »S kopnega me vleče na morje. Hočem povedati, da je na poti izdelek, ki bo uporaben za plovila,« je skrivnosten Goran. Zimsko kidanje pa si je že prej olajšal z novim patentom.
