Slepoto 
ji lajša 
ljubezen do glasbe

Petra Rom se je rodila s šestimi meseci kot nedonošenček. Inkubator ji je sicer rešil življenje, vendar ji pri tem niso dobro zaščitili oči in nastala je poškodba vidnega živca. Zdravniki so sprva še upali, da bo čez kakšno leto lahko videla, a se to ni zgodilo niti po 15 letih, ko so ji znova obljubljali, da bo spregledala. Ostala je slepa in sprijaznjena z usodo.

Epileptični napadi

Ta ji res ni bila naklonjena, saj so se ji v mali šoli začeli pojavljati še napadi epilepsije. Domneva, da je bilo krivo tudi veliko domotožje. Potem je bilo nekaj let z njenim zdravjem bolje, nov epileptični napad pa je imela v sedmem razredu. Takrat je morala dva meseca in pol preživeti v bolnišnici. Z epilepsijo se občasno spopada še zdaj, zadnji napad je imela le nekaj dni pred mojim obiskom.

Nadarjenost za glasbo je kazala že v zgodnjih letih. »Osnovno šolo sem obiskovala v Zavodu za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Tam sem se pri profesorju Zoranu Škrinjarju začela učiti klavir. Naredila sem nekaj izpitov v nižji glasbeni šoli, šolanje pa sem končala v Velenju, kjer sem naredila tudi srednjo glasbeno šolo za orgle,« je ob igranju na stari pianino povedala Petra, komunikativno, samozavestno, nasmejano in prijetno dekle.

Absolutni posluh

Še preden je govorila, je že mrmrala melodijo pesmice Lisička je prav zvita zver (ta je bila pozneje tudi njena izpitna pesem za klavir). Petrino glasbeno nadarjenost je v zavodu hitro prepoznal njen učitelj. Najprej ji je priskrbel profesorja za flavto, a ko je ta spoznal, da je slepa, je poučevanje odklonil, saj se mu je zdel izziv pretežak. Nadomestil ga je slepi profesor Zoran Škrinjar in Petro učil igrati klavir, mladenka pa se ni odpovedala niti flavti in se jo prav tako naučila igrati.

Pravijo, da ima absoluten posluh. Morda so k temu pripomogli geni, saj je v sorodu z nekdanjim priznanim narodno-zabavnim glasbenikom Otom Romom, nekaj malega pa je gotovo podedovala po mami, ki je igrala na citre. Najbrž pa je k temu prispevala tudi slepota, saj imajo slepi in slabovidni običajno bolj izostren sluh.

»Vseskozi sem se učila tako, da sem poslušala kasete. Ko sem bila pri profesorju Škrinjarju, mi je skupaj s katerim od svojih kolegov posnel skladbo na kaseto. Najprej je bila posneta v celoti, potem pa posebej za levo in posebej za desno roko. Pri učnih urah mi je naredil vrstni red igranja, po katerem naj bi igrala vsako skladbo z enim prstom, vendar sem pri tem malo goljufala. Ker je tudi on slep, sem se pretvarjala, da igram z enim prstom, v resnici pa sem si že sama naredila vrstni red in igrala z obema rokama. Tudi profesorica za orgle je imela podoben sistem učenja. Pustila sem ji diktafon, da mi je posnela skladbo. Ob tem, ko je pritiskala na tipke, je še govorila, kateri prst in pedal orgel naj uporabim. Tako sem se učila in zdaj mi flavta, klavir, orgle oziroma veliki sintesajzer lepšajo življenje, z velikim veseljem pa rada zaigram tudi drugim. Brez glasbe in igranja na inštrumente si ne znam predstavljati življenja.«

Ljube vse zvrsti glasbe

Petra igra vse zvrsti glasbe od klasike do narodno-zabavne, slednjo največ na blok flavto. Vsak dan za svojo dušo sede za stari pianino ali sintesajzer. Z veseljem zagode tudi za druge, tako da pogosto nastopa na kakšni prireditvi ali zabavi. Z veseljem je nastopila na poroki prijateljice, ki ji je kot prostovoljka pomagala med njenim šolanjem v zavodu v Ljubljani. Lepe spomine ima tudi na zmago, ki jo je dosegla na enem od tekmovanj priljubljene oddaje Pokaži, kaj znaš.

»Zaigrala sem skladbo Ptujskih 5 Nocoj spet misli tavajo. Čeprav je minilo že precej let, je spomin tako lep, da ga je vredno ohranjati. Vse, kar človek naredi z lastnimi rokami, je za nas, ki ne vidimo, toliko več vredno. Vesela in ponosna pa sem tudi, da mi je po končani osnovni šoli uspelo šolanje nadaljevati na poslovno-komercialni šoli v Celju in ga tudi dokončati. Pridobila sem poklic administrator. Moram reči, da imam na to obdobje izjemno lepe spomine. Vsi moji sošolci in profesorji so bili zelo prijazni in so mi vseskozi pomagali. Po zaslugi socialne delavke Lilijane Cerar in kluba Drobtinica sem dobila tudi prenosni računalnik in vrstico, poseben priključek za računalnik, ki v braillovo pisavo spreminja tisto, kar je na zaslonu,« z nasmehom na obrazu še pove sogovornica in doda, da si želi biti čim koristnejša, saj jo brezdelje dolgočasi.

Ob koncu obiska še enkrat zaigra na svoj stari pianino znamke Edmund Luner, ki je bil narejen pred letom 1900 na Dunaju. Pred slovesom pa s posebnim ponosom pokaže še svoje zajčke, mačke, psa in tudi morske prašičke. Vse živali ima zelo rada, tako kot tudi sestro in njene otroke, ki ji pomagajo, kolikor lahko. Najpomembnejšo vlogo pa ima nedvomno njena mama, ki jo rada pelje na nastope.