LJUBLJANA – Da se bomo več gibali, si ljudje vedno znova radi obljubimo. Pa nam, roko na srce, velikokrat zmanjka motivacije, zato najdemo tisoč in en izgovor, zakaj bi s tem začeli – jutri. Tudi zato je zgodba o Sabini Dermota še toliko bolj navdihujoča: čeprav že od rojstva slepa (ko je začela hoditi v šolo, je videla petodstotno, v najstniških letih pa se ji je vid tako poslabšal, da zdaj loči le še svetlobo od teme), s svojo neverjetno življenjsko energijo premaguje vse ovire. Še več: žena in mama dveh najstnikov, doma iz vasice Nadgorica pri Črnučah, je navdušena športnica – kolesari, smuča, hribolazi in se redno udeležuje tekaških prireditev.
Teče za dober namen
Sabino smo obiskali kar na njenem delovnem mestu, na Agenciji Republike Slovenije za okolje (Arso), kjer je kot telefonistka in informatorka zaposlena že 25 let. »Se opravičujem,« se je vselej vljudno opravičila, ko je morala sprejeti in prevezati službeni klic. V lično urejeni pisarnici ima poseben računalnik z braillovo vrstico, s pomočjo katerega svoje delo opravlja popolnoma samostojno. »Veliko mi pomeni, da imam to službo in da so mi že pred leti kupili vso potrebno opremo, zaradi katere lahko sama služim svoj denar,« veselo pove in doda: »Dobroto, ki sem jo bila deležna, skušam vračati tako, da sem tudi sama dobrodelna.«
Sabina je našla svoj način za to: »Zadnja leta sem se začela aktivno ukvarjati s tekom, najraje pa se udeležujem tistih tekov, ki imajo dobrodelno noto. Vsako leto tečem na DM-ovem teku za ženske in vedno se pozanimam o osebi, za katero se na prireditvi zbirajo sredstva. »Pred nekaj dnevi pa se je znova udeležila tudi teka Wings for life (Krila za življenje), ki je največja dobrodelna tekaška prireditev na svetu – startnina gre v celoti za raziskave zdravil za poškodbe hrbtenjače. »Pri 9,66 kilometra me je ujel avto, s tem rezultatom nisem bila najbolj zadovoljna, saj sem lani pretekla 13,3 kilometra« nas preseneti s samokritiko in pojasni: »Če že tečem na uradni tekmi, mi je seveda pomemben tudi čas. Da sem čim boljša, se potrudim tudi zato, ker hočem izkazati spoštovanje svojemu spremljevalcu, ki bi lahko tekel s svojim tempom in za svoj rezultat, pa mu veliko pomeni tudi to, da spremlja mene.«
V cilju tečejo solze
Sabina vedno teče v spremstvu še enega tekača, s katerim je povezana z elastičnim trakom. »Spremljevalec ne potrebuje nobenih posebnih licenc, je pa res, da mora biti kondicijsko dobro pripravljen, po mojem mnenju vsaj za 30-odstotkov boljše od mene. V tandemu tečem, kot vsak drug, spremljevalec le popazi, da zbira čim bolj ravno traso, da se ne spotaknem čez kakšno korenino, odtočni jašek ali ob pločnik.« nam razloži sogovornica. »Ker nočem nikogar preveč obremenjevati, na tekaških prireditvah izbiram različne spremljevalce. Z vsemi pa imam same lepe izkušnje,« z nasmehom doda.
Na zadnjem teku, Wings for life, jo je spremljal prijatelj Robert Šmid. »Z Robijem sva se spoznala pred približno tremi leti in sicer v športno-humanitarnem društvu Never give up. Robi je super fant, vedno me zna motivirati. Prav z njim sem pretekla tudi svoj prvi polmaraton v Radencih,« pove Sabina. Da ji zaradi slepote ne popušča, je tisto, kar pri njem zelo ceni: »Med daljšim tekom po neznanem okolju izgubim občutek za kilometre. Ko se mi zdi, da ne morem več, mi podatek o tem koliko je še do cilja lahko kaj hitro vzame voljo do teka. Z Robijem to rešiva na svojevrsten način.
Baron ji je dal krila Ves čas našega obiska je v kotu Sabinine pisarne mirno počival Baron, prikupni sedemletni labradorec. »Oh, Baron, ta moj »zlati fant!« ga je nežno pobožala po glavi, ko je pogovor nanesel nanj. „To je moj pes vodič, dobila sem ga pred petimi leti. Baron je prinesel toliko lepih stvari v moje življenje – nikoli prej si nisem mislila, da bom lahko šla od doma do službe tako brez skrbi. Pa seveda tudi drugam. Veliko samozavestnejša sem, od kar ga imam, bolj verjamem vase in v to, da zmorem.« Sabinin odnos do psa je, kot pravzaprav vse v njenem markantnem življenju, neverjeten: »Veliko sem razmišljala o tem, ali bi psa sploh imela ali ne. Nisem bila prepričana, ali bom zmožna skrbeti zanj. Baron je v prvi vrsti pes, šele potem je pes vodič, in nikakor nisem hotela, da bi bil zaradi mene kakor koli prikrajšan. Zdaj pa mislim, da nama prav dobro gre. Skupaj hodiva na sprehode, celo v hribe se odpraviva, in vsak dan se trudim, da mu čim bolj polepšam življenje, tako kot ga je tudi on meni!« |
Orientirati se moram, kot vem in znam, čeprav upam, da bodo kmalu iznašli tekaško uro, ki bi govorila kilometre in povprečno hitrost. To bi mi bilo v veliko pomoč,“ se zamisli, nato nadaljuje: »No, ko sva z Robijem tekla polmaraton, torej na 21 kilometrov, me je nekje pri 17. začela premagovati utrujenost. 'Jazimam dosti. Hodila bom,' sem mu rekla. 'Kaj?! Če do sedaj nisi, tudi sedaj ne boš. Dovolj imaš moči, da prideva do cilja!' se ni dal in hvala Bogu, da je bilo tako! Zadovoljstvo, ker sem v cilj pritekla brez hoje, je bilo nepopisno. Kar solze so mi prišle na oči! No, saj običajno pridejo,« se široko nasmehne.
Da je tek s Sabino posebna izkušnja, pove tudi Robert. Ko smo ga poklicali po telefonu, se je že samo ob omembi njenega imena njegov glas kar raznežil: »Sabina je ena res, res izjemna ženska,« pove Gorenjec, ki je že leta navdušen rekreativni tekač. »Popuščam ji pa ne, to drži. Zato, ker vem, da zmore,« potrdi njene besede. Kako zelo oba čutita svoje poslanstvo, priča tudi to, da oba vselej hočeta poravnati štartnino, tudi če jima tega ne bi bilo treba. »Oh, glede tega se pa vedno spričkava,« se zasmeje Sabina. »Jaz mu želim poravnati vsaj polovico, če že ne cele prijavnine, ampak mi ne pusti. Včasih se celo sam organizator ponudi, da nama ni treba plačati, ampak kadar je za dober namen, takrat nikoli ni dileme.«
Motivira ostale tekače
Sabina bo že konec tega meseca ponovno tekla na tradicionalnem DM-ovem teku za ženske: »Priprave že potekajo, seveda. Se pa tega teka zelo veselim. Vedno je taka lepa energija tam,« pove sogovornica. »Preden sem prvič tekla na tem teku, so me opozarjali, da moram paziti nase, ker je proga ozka in da ne bi prišlo do prerivanja ali celo padca. Pa sva z mojo spremljevalko zagato rešili tako, da sem si na dres dala napis: »Slepa tekačica – hvala, ker paziš name'. In tako nisem imela še nikoli nobenega problema.« Ljudje, pravi, jo razumejo in podpirajo: »Kot rečeno, imam same lepe izkušnje. Nikoli ne bom pozabila gospe, ki jo je proti koncu tekme začela premagovati utrujenost. Ko me je zagledala, mi je rekla: 'Če pa vi zmorete, bom pa tudi jaz. Res ste prava motivacija!' Jaz sem bila motivacija njej, ona pa meni To je čudovito,« nas s svojim načinom razmišljanja še enkrat presune neverjetna tekačica.
