Pokojni ljubljanski škof Gregorij Rožman se je po 68 letih izgnanstva vrnil v domovino. Poslovilna slovesnost je bila včeraj popoldne v ljubljanski stolnici, pokojnika se je med evharistijo in ob somaševanju mnogih škofov in duhovnikov posebej spomnil metropolit nadškof dr. Anton Stres: »Ko se je 16. novembra 1959 zgodaj zjutraj v clevelandski bolnišnici ustavilo izmučeno srce škofa Rožmana, ni nihče mogel napovedati, kdaj ga bomo lahko pokopali v njegovi domači stolnici. To se zdaj dogaja.«
Nadaljeval je, da je »trenutek, ko se rajni škof vrača v svojo stolnico in med svoje vernike«, povezan s 550-letnico ustanovitve ljubljanske škofije in imenovanjem njenega prvega škofa Žige Lamberga, ter spomnil, da je biti pokopan v domovini med svojimi naravna pravica, ki so jo poznali že pred tisočletji. Škof Gregorij je na to čakal več kot pol stoletja. Nadškof Stres je s tem v zvezi poudaril: »Želim izreči priznanje in iskreno zahvalo vsem ljudem dobre volje s področja zgodovinopisja, sodstva in politike, ki so z vsem pogumom današnji dogodek tudi omogočili.«
Dodal je, da »potrebujemo spravo, medsebojno spoštovanje v naših različnostih in tesno sodelovanje«, to dejanje pa vidi samo kot eno »v verigi dejanj, ki so že bila in bodo še potrebna, da se bodo k nam vrnile edinost, sreča, sprava, kot si je to želel Prešeren«. Še veliko duhovnih naporov bo potrebnih tudi za to, da bo podoba Gregorija Rožmana bolj ustrezala resnici, pri čemer ne gre pozabiti, da »človekovo vrednost najbolj zaznamujejo njegovi globoki osebni nameni in te lahko vrednoti samo Bog«.
O rajnem je Stres še rekel, da je »bil pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka – tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem«. In sklenil: »S to sveto mašo sprejema verno občestvo ljubljanske nadškofije svojega pastirja, ki je zanj v najtežjem času ne samo delal in molil, ampak tudi trpel. Naj odslej počiva med nami, za nas pa prosi pri Bogu.«
Zadnje slovo je v stolnici sicer potekalo že od dopoldneva. Rožman odslej čaka vstajenja v kripti stolnične stranske kapele Marije Magdalene.
Ob prekopu škofovih posmrtnih ostankov je prejšnjo nedeljo pri slovenskih frančiškanih v Lemontu, ki mu slikovito pravijo Brezje ameriških Slovencev, potekala poslovilna maša, ki jo je daroval upokojeni pomožni škof Clevelanda Edvard Pevec s sodelovanjem pomožnega škofa Chicaga Johna Gormana in ljubljanskega pomožnega škofa Antona Jamnika. Nadškof Stres pa je v poslanem pismu med drugim dejal: »Svobodni časi, za katere je škof molil, da bi zasijali v slovenski domovini, so se uresničili. Zato želimo zdaj izpolniti njegovo željo in pravico, da njegovo mrtvo telo čaka slavo vstajenja v domači zemlji. Počival bo v svoji ljubljanski stolnici sv. Nikolaja, kjer je tolikokrat maševal in pridigal in kjer ga boste lahko obiskali vsi, ki boste kdaj obiskali domovino Slovenijo.«
V viharju temnih slutenj
Gregorij Rožman se je 9. marca 1883 rodil slovenskim staršem v Dolinčičah pod Peco v župniji Šmihel pri Pliberku na današnjem avstrijskem Koroškem. Po celovškem bogoslovju in duhovniški posvetitvi 1904 je nadaljeval študij na Dunaju, kjer je 1912 doktoriral. Vrnil se je v Celovec, kjer je do leta konca prve svetovne vojne predaval moralno teologijo in kanonsko pravo. Leta 1919 je na novoustanovljeni teološki fakulteti v Ljubljani prevzel katedro za kanonsko pravo.
Deset let pozneje je na prošnjo škofa Antona Bonaventure Jegliča papež Pij XI. Rožmana imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa. Naslednje leto, po Jegličevi odpovedi, je »zavito v vihar temnih slutenj« prevzel škofovsko službo.
Kot škof se je Rožman usmeril predvsem v pastoralno in karitativno delo. Organiziral je odmevna jugoslovanski evharistični kongres (1935) in kongres Kristusa kralja (1939), na škofijski sinodi 1940 pa je posebno pozornost namenil verskim in cerkvenim organizacijam, na prvem mestu Katoliški akciji ter verskim in katoliškim društvom. Bil je član več društev, tudi planinskega. Napotek papeža Pija XI., da zato, ker je »komunizem nekaj bistveno slabega«, »prav v nobeni reči ne bo z njim sodeloval, komur je mar krščanske kulture«, je dopolnil, da pa je treba ohranjati dušnopastirsko skrb za vernike, ki so postali komunisti. »Tudi njim moramo oznanjevati evangelij, moramo jih ljubiti z nadnaravno ljubeznijo; vse moramo storiti, da jih rešimo. Toda ta skrb in ljubezen nas ne smeta zaslepiti, da bi se dali prevarati ali da bi pustili, da se komunisti vtihotapijo med naše vernike in zlasti v katoliška ali celo cerkvena društva.«
Preizkušnje in zamegljenosti
Ljubljansko škofijo sta si leta 1941 po zasedbi razdelila nemški in italijanski okupator. Prvi je bil agresivnejši, saj je izgnal vse duhovnike, zaplenil vso škofijsko posest, škofu pa prepovedal vstop na zasedeni del škofije. Tudi po kapitulaciji Italije in zasedbi celotnega škofijskega ozemlja Nemci Rožmanu – kljub s partizanske strani vedno in poudarjeno očitani kolaboraciji – niso dajali veljave. Drugače je šlo z Italijani, ki jim je »v upanju, da bodo spoštovali obljubljeno avtonomijo Slovencev in duhovnikom zagotovili nemoteno dušnopastirsko delo«, izrazil lojalnost. Kot poudarja cerkvena stran, da je Rožman le tako lahko postal »neke vrste advokat vseh, ki so se zaradi vojnih razmer znašli v stiski ali življenjski nevarnosti«, je »ne glede na versko ali svetovnonazorsko prepričanje posredoval za zapornike, internirance in obsojene na smrt« in se zavzel »za Jude, zbiral pomoč za internirance«, pa mu nasprotna stran stike z oblastniki šteje za neodpustljivi greh sodelovanja z okupatorjem.
Da splošnega in skupnega soglasja v vojni očitno ni mogoče doseči, izpričuje na primer tudi poročilo italijanskega generala Maria Robottija junija 1942. Potem ko potoži, da prebivalstvo ni pripravljeno sodelovati z Italijani, »vsaj dokler vojna ne bo končana, ker vsi trdno upajo, da bodo sile osi zgubile vojno«, Rožmana očrni, da »škof in meščanski voditelji nacionalisti in katoličani ostajajo odločno ter prepričljivo proti Italiji«.
Obsodba in osvoboditev
Iz verskih pobud je Rožman odkrito nasprotoval komunizmu, ki ga je imel za še hujšega od fašizma in nacizma. Komunizem, če pride na oblast, je trdil, bo ostal dolgo. Nasprotoval je OF, saj so jo vodili komunisti.
Tako je oktobra 1943 na žalni slovesnosti na grobu dr. Marka Natlačna o grobovih, ki »so delo komunistične OF«, dejal: »Ti grobovi dovolj umljivo oznanjajo, kam vodi brezbožni komunizem narod, ki se poda pod njegovo brezobzirno trdo vodstvo. Njegova pot je zaznamovana z grobovi in ruševinami. Težko bo iz teh ruševin graditi nove domove – a življenj iz grobov obuditi nihče ne bo mogel do dne vesoljnega vstajenja.«
Zaradi oboroženih akcij proti okupatorski oblasti, ki so se nato maščevale nad nedolžnim civilnim prebivalstvom in ker je OF likvidirala številne duhovnike in vidne katoličane, je Rožman svoje stališče do komunizma zelo zaostril. Tako pa je postal, kot pravi Spomenka Hribar, nič manj kot »soustvarjalec ali celo glavni akter, vsekakor pa simbolna stična točka vseh faz sodelovanja z okupatorji in je zato soodgovoren za medvojno katastrofo ter moralno sokriv tudi za povojni pomor vrnjenih razoroženih domobrancev in civilistov – ki ga je zagrešila komunistična partija na oblasti«.
Prve dni maja 1945 so – govorijo, da na skrivni namig z vrha OF – škofijski organizirali, da je celovški škof povabil Rožmana k sebi na pogovor, potem pa mu kljub ugovarjanju niso več dovolili v Ljubljano. Potem ko je leta 1948 prispel v ZDA, mu je papež Pij XII., ki ni sprejel njegovega ponujenega odstopa kot ljubljanskega škofa, zaupal skrb za slovenske izseljence in begunce.
Vojaško sodišče v Ljubljani je avgusta 1946 škofa Rožmana zaradi sodelovanja z okupatorjem v odsotnosti obsodilo na 18 let strogega zapora, izgubo državljanskih pravic za dobo desetih let in zaplembo celotnega premoženja. Vrhovno sodišče RS je to sodbo 2007 razveljavilo in jo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje. Leta 2009 je kazenski postopek proti škofu Rožmanu zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka dokončno ustavilo. S tem je bil tudi izpolnjen pogoj Vatikana za vrnitev Rožmanovih posmrtnih ostankov v Slovenijo, kar je že oktobra 2001 državnemu tajniku Svetega sedeža, kardinalu Angelu Sodanu, predlagal tedanji predsednik Milan Kučan.
O mrtvih le dobro
O prenosu Rožmanovih posmrtnih ostankov je predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Janez Stanovnik dejal, da je to pietetno dejanje, nekdanji tožilec Anton Drobnič pa, da je bil že skrajni čas. V normalni družbi bi bil tak dogodek verjetno korak k spravi in pomiritvi, ker pa je pri nas ena stran še vedno zelo sovražno razpoložena, kaj bistveno na spravo ne bo vplival, meni Drobnič in dodaja: »Lahko se celo zgodi, da bodo to izkoristili za poglabljanje sovraštva.« Po njegovem mnenju bi bilo za spravo najprej treba, da bi država priznala, da je bil komunizem zlo, pa tudi, da bi miselni nasledniki nekdanje oblasti drugače misleče priznali kot normalne ljudi in se začeli z njimi pogovarjati. Stanovnik meni, da gre pri Rožmanovem prekopu za vprašanje človeške pietete, ta pa narekuje, da je treba mrtve pokopati spoštljivo.
Sodbo prepustiti Bogu
Dr. Karl Bonutti, nekdanji veleposlanik Slovenije pri Svetem sedežu, se je za verski tednik Družina spominjal svojih srečanj s škofom Rožmanom. Med drugim omenja, kako sta mu z inženirjem Sodjo predlagala, da bi po vzoru ameriškega Memorial Day pripravili dan spomina na padle domobrance. »Škofov odziv na najino pobudo mi bo ostal vse življenje v spominu,« pove Bonutti. In nadaljuje: »Z veseljem bom vodil spominsko pobožnost, nama je dejal, vendar bi se morali spomniti vseh padlih v pretekli vojni. Mi ne moremo soditi. To prepustimo Bogu.«
