Slavna slika buri domišljijo

Slab kilometer dolga poučna pot je speljana po osrčju razpotegnjenega obcestnega središčnega naselja sredi Dobrav, ki leži na desnem bregu spodnjega toka Tržiške Bistrice in ima 790 prebivalcev. Na njej se od kulturnega doma mimo farne cerkve sv. Jakoba do Tabora seznanimo z desetimi osebnostmi, ki so povezane s Podbrezjami in so se s svojim delom zarisale v krajevni in širši kulturnozgodovinski spomin. Poleg slikarke Ivane Kobilca (1861–1926) so to še: prvak slovenskih šolnikov Andrej Praprotnik (1827–1895), duhovnik, sadjar in misijonar Franc Pirc (1785–1880), pisateljica Mimi Malenšek (1919–2012), pisatelj Karel Mauser (1918–1977), kipar in rezbar Peter Žiwobski (1748–?), podmaršal avstro-ogrske vojske Joža Tomše pl. Savskidol (1850–1937), pesnik in pisatelj Branko Jeglič (1903–1920), učitelj, poštar, organist, cerkovnik in homeopat Franc Černilec (1828–1911) ter orglar Peter Rojc (1811–1848).

Mati slikarke Ivane Kobilca Marija Škofic se je rodila v trdni kmečki hiši Pr' Blek v današnjem podbreškem zaselku Britof, ki so jo leta 2000 porušili. Po poroki s trgovcem Jakobom Kobilco se je preselila v Ljubljano, kjer so se jima rodili štirje otroci: poleg Ivane še Marija, Josip in Fani. Družina je na počitnice prihajala v Podbrezje, kamor se je slikarka vračala tudi potem, ko se je osamosvojila. Pri tem je bila od vseh sorodnikov njen najljubši model najmlajša sestra Fani, ki jo je upodobila tudi na znani sliki Poletje, na kateri spokojno sedi v senci vaškega sadovnjaka in plete cvetlično kito. Cvetlice ji podajata Blekova Katrca in Janezek, ob plotu pa se jim z novo zalogo cvetja zadovoljno približuje Vrtarjev Jožek.

Kot navaja domačinka, filozofinja Nataša Kne, avtorica spremne besede v monografiji, ki jo je ob letošnji 90. obletnici slikarkine smrti v sodelovanju z Narodno galerijo (umetnostno zgodovinarko dr. Lidijo Tavčar) izdalo KD Tabor, je v Podbrezjah znanih več različic o kraju, na katerem naj bi slikarka v poletjih 1889 in 1890 naredila to sliko. 
»Najprej seveda pomislimo na Blekov vrt, potem se omenjajo Matjažev vrt v Podtaboru oziroma bližnja Vrtarjev in Mrkovčev vrt ter tudi Kočarjev in Pfäffingerjev vrt. Za umetnostne zgodovinarje velja za uradno potrjeno lokacijo Matjažev vrt, vendar druge različice in zgodbe v Podbrezjah ne potihnejo. Sodeč po fotografijah, ki jih je posnela Kobilca in po katerih je naslikala Poletje, vrta, na katerem naj bi Fani pletla cvetlično kito, ni možno razkriti. Fani je fotografirana pred visoko ograjo, kakršne so postavljali okoli dvorišč in vrtov, da krave ne bi uhajale k sosedom. Slavna slika tako že desetletja buri podbreško domišljijo.«

Med bivanjem v Podbrezjah je Ivana Kobilca spoznala tudi pet let mlajšo Roso, hčer tržaškega industrijalca in diplomata Georga Pfäffingerja, ki je v tem kraju na priporočilo prijatelja dr. Juliusa Kugyja 1880. zgradil podeželsko vilo, v kateri so preživljali počitnice. Ta podbreška vila je ob prijaznih hčerah Hermini, Rosi in Luizi postala središče družabnega življenja, kamor so zahajali pisatelj Ivan Tavčar, ljubljanski župan Ivan Hribar, slikar Josip Gorup in drugi. Z Roso Pfäffinger pa sta se veliko družili tudi v Münchnu, saj je tudi ona obiskovala Erdteltovo slikarsko šolo. Ivana Kobilca je Podbrezjam podarila nabožno sliko Brezmadežna, ki je sprva visela v župnijski cerkvi sv. Jakoba, pozneje pa so jo prenesli v njeno podružnico Marija Sedem žalosti na Taboru.

Na kraju današnjega kulturnega doma je stala hiša cerkovnika Jožefa in Marije Praprotnik, katerih prvorojenec Andrej je postal najuglednejši slovenski osnovnošolski učitelj svoje dobe, pisec učbenikov in priročnikov, narodni buditelj in organizator slovenskega šolstva, predsednik Učiteljskega društva za Kranjsko (1869.) in Slovenskega učiteljskega društva (1872.), urednik revije Učiteljski tovariš. V kulturnem domu je poleg knjižnice spominska soba pisateljice Mimi Malenšek, ki je mladost preživela na očetovi kmetiji v zaselku Dolenja vas in rojstno vas opisovala tudi v svojih romanih. V pisateljičinem kotičku (z njeno mizo, stolom, pisalnim strojem in drugimi osebnimi predmeti) je vse tako, kot da bi ravnokar zapustila svoj delovni prostor. Na policah je vseh njenih 36 del in 22 prevodov (lastnoročno podpisanih), na stenah in v vitrini je prikaz njenega dela in življenja, tam so priznanja in drugi dokumenti.

Slikovita taborska cerkev

Ob župnišču stoji Kolmanov kip Franca Pirca, ki je v Podbrezje prišel za župnika 1830. in ostal pet let, nakar je na povabilo Friderika Barage odšel v Severno Ameriko misijonarit med Indijance. V tem času je prezidal župnišče, popravil cerkev, prizidal zakristijo na Taboru, ustanovil drevesnico, v kateri je vzgajal žlahtne sorte sadnih dreves, in napisal prvi slovenski priročnik o vrtnarjenju Kranjski vertnar. V osnovi gotska in pozneje barokizirana župnijska cerkev sv. Jakoba, ki se omenja že okrog leta 1400, ima tri oltarje, ki jih je v podbreški kiparski delavnici izdelal Peter Žiwobski. Med cerkvijo in pokopališčem je spominski park s kipi Ivane Kobilca (kiparja Mirsada Begića), Mimi Malenšek (kipark Alojzije Tomič in Eve Lenassi) in Karla Mauserja (kiparja Franceta Goršeta). Zadnji je v Podbrezjah preživel mladost, po drugi svetovni vojni je bil izgnan v Avstrijo, od koder se je preselil v ZDA in tam umrl; pisal je kratko prozo, domačijske povesti in pesmi.

Na podbreškem pokopališču so pokopani tudi Joža Tomše pl. Savskidol, Branko Jeglič in Franc Černilec. Prvi je bil poročen s Podbrežanko, Franckovo Jožefo Pavlin, in je v avstro-ogrski vojski kot topničar dosegel čin podmaršala in tudi plemiški naslov. Vse življenje je bil zaveden Slovenec in njegov dom na Dunaju je bil zatočišče revnih slovenskih visokošolcev. Po upokojitvi je veliko časa preživljal v Podbrezjah. Drugi je bil sin pravnika Andraža Jegliča iz zaselka Srednja vas, ki je, kot da bi slutil svojo prerano smrt, intenzivno živel, delal, pisal pesmi in prozo, prevajal; njegova zbrana dela so izšla lani. Tretji, Dolenjec, je 1870. prišel v Podbrezje kot učitelj, a je bil poleg tega še poštar, organist, cerkovnik in zdravilec, ki je s homeopatskimi pripravki pomagal ljudem in živini.

Nato pot vodi mimo Matjaževega vrta na taborski grič, kjer je v Pirčevem domu stalna razstava o protiturških taborih na Slovenskem. Mimo kapelic križevega pota, od katerih je vsako poslikal drug slikar, pridemo do cerkve Marije Sedem žalosti, ki je današnjo podobo dobila 1682., ko je bila posvečena še sv. Benediktu. Ko je v 18. stoletju postala ena od osrednjih božjepotnih cerkva na Gorenjskem, je dobila novo zavetnico, ki so jo pred tem častili v kapeli pred cerkvijo. Poleg Brezmadežne in oltarne slike Leopolda Layerja Smrt sv. Frančiška Ksaverija njeno notranjost krasijo še trije baročni oltarji iz Vrbnikove delavnice v Kranju, freske slikarja Izidorja Moleta in orgle Petra Rojca - Piskača, orglarja samouka iz Podtabora. Na Ivanini poti bo ob zloženki tudi šest informativnih tabel, za vodeni ogled pa se lahko dogovorite s predsednico KD Tabor Daco Perne (041-875-118, Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.).