KRANJ – »Zame je vsak dan praznik. Ko se zjutraj zbudim, vem, da se mi bo danes spet zgodila nova pravljica.« Takole na retorično vprašanje, ali je december zanj veseli mesec, odgovori Slavko Manfreda. Samooklicani župan Kransterdama in znanec vseh, ki so v zadnjih desetletjih odškrtnili svoj košček kranjskega alternativnega ali ponočnjaškega življenja, govori počasi in z ne prav kratkim razmislekom pred vsako izrečeno besedo. V Prešernovem mestu bi z lučjo pri belem dnevu iskali tistega, ki Slavca, vsaj na videz, ne pozna. Hkrati pa je malo onih, ki vedo o alternativnem kranjskem županu, po lastni izjavi treznem vse od pomladi, povedati kaj več kot opisati eno od njegovih številnih (nočnih) prigod.
Ko sodobni žurnalistični zapisi o Kranju pripovedujejo kot mestu, v katerem se ni težko dokopati do drog, zapisovalci zgodb, objavljenih na straneh črne kronike, že vrsto let uporabljajo skovanko Kransterdam. O omenjeni tematiki ve, kajpak, največ povedati ravno kransterdamski župan: »Drogam bi lahko posvetil celo predavanje. Poskusil sem precej oziroma bolj ali manj vse razen današnjih kemičnih izdelkov. Trava pa je zame tako ali tako zdravilo.« O tem, da je zaradi takšnih in drugačnih nedovoljenih substanc nekaj od svojih burnih 53 let preživel za rešetkami, ne bi izgubljali besed. Naj raje zapišemo, kako je sogovornik končal epizodo, v kateri je glavno vlogo igrala trda droga: »Tri leta sem bil zasvojen s heroinom, a sem se rešil. Kako? Težko! S svojo lastno voljo, željo in odpovedovanjem mi je uspelo. A to je bilo izjemno težko obdobje in česa takega ne privoščim nobenemu živemu človeku.« Spomni se, da so ga iz heroinskega objema, ki je bil usoden za mnogo njegovih prijateljev, na pravo pot spravile predvsem bratove besede o tem, da je vsak gospodar svojega življenja. S heroinom se je sogovornik družil, ko je imel že zrelih 30 let ali še kako leto čez: »Če bi jih imel takrat 18, bi se zgodba verjetno drugače končala.«
Hipi zato, ker bi ga službe zasužnjile
Ker pogovor zaide v nič kaj prijetne vode, ki ne spadajo k minulim prazničnim dnem, se Slavko takoj preusmeri v »good feeling«. Skladno s prijetnim decembrskim vzdušjem mu beseda hitro zavijuga do inovacij, na katere je ponosen: »Zaneslo me je h kolegu, ki izdeluje skodle. Takrat mi je uspelo izumiti zelo kakovosten stroj za izdelovanje skodel.« Tedaj se sogovornik malček razhudi, saj meni, da bi morali za leseno kritino pravzaprav uporabljati besedo šinkel, saj vendar »ves svet govori tako, le Bohinjci zarukani imajo skodle«. A se nekoliko glasnejši glas hitro pomiri, ko o izumiteljski poti navrže še tole: »V mladosti sem želel imeti ojačevalec za kitaro znamke Marshall. A ti so bili, žal, dragi in še švercati jih je bilo treba k nam, zato sem raje šel v knjižnico po literaturo in si ojačevalec izdelal sam.«
Tudi ko govori o glasbi, bi mu lahko beseda tekla brez konca in kraja, saj je s kitaro in glasbo povezan že od rosnih let. »Ko sem bil najstnik, sem šel na koncert Deep Purple v Zagreb. Takrat sem zabluzil, kajti po tem koncertu sem nehal hoditi v šolo. Imam šest razredov osnovne šole, to pa zato, ker sem prepameten. Sistem bi me uničil, službe bi me zasužnjile. Tam nekje sredi 70. let sem se odloči za hipijevstvo in temu načinu življenja sem ostal zvest do danes.« Nato Slavko doda obvezno pojasnilo, ki gre takole: »Da ne bi kdo mislil, da v življenju nisem ničesar počel in da sem samo bluzil v Prešernovem gaju in drugje. Veliko sem hodil okoli z raznimi mojstri, pri katerih sem se učil obrti. Gradbena dela obvladam tako dobro, da bi znal postaviti hišo od temelja do strehe.«
Ima zimsko in poletno rezidenco
Če bi se kdaj spravil pisati knjigo o svojem življenju, bi bil v njej večji del poglavij bržkone prežet z muziko. Opisana bi bila pot kranjske alternativne glasbene scene, ki je iz kleti tedaj na novo zgrajenega vrtca Janina vodila v kletne prostore Stare pošte, kjer so Slavko in njegovi somišljeniki ustanovili Klub ljubiteljev glasbe. »Ta je bil v 70. letih eden najmočnejših klubov v tedanji Jugoslaviji. Dvorano smo imeli v Delavskem domu in na Primskovem, kjer smo organizirali koncerte vseh starih, dobrih jugoslovanskih rockerjev kot tudi težkih bendov iz tujine.« To so bili najbolj divji časi? »Cirka. Čeprav je tudi zdaj živahno, ko ta scena živi na železniški postaji,« pravi s skrivnostnim nasmeškom.
Ravno v baraki na železniški postaji, kjer so skvoterji pred letom in pol zasedli zapuščen diskont, je Slavko preživel lansko zimo. Tu je kanil mrzle mesece preživeti tudi letos, a mu je selitev iz poletne rezidence (ki je pravzaprav na skrivni lokaciji v Kranju parkirana prikolica) v prezimovališče preprečila nesreča. »V začetku novembra sem padel z biciklom. Kaj vem, kako se je to zgodilo, a dejstvo je, da nisem bil pijan. Od pomladi sploh nimam več volje, da bi pil, in trezen sem ostal vse poletje,« pripoveduje, medtem ko na veliko presenečenje zgovorne natakarice, ki o legendarnem Kranjčanu pove same pohvalne besede, naroči kozarec gostega soka. »Počasi sem se torej v začetku novembra peljal s kolesom v tisti klanček pri Prešernovem gaju. Ravnotežje me je dajalo, bilo je ravno na meji, ali bom speljal ali ne. Pa ni šlo – zavintalo me je čez in sem padel. Naslednji dan se nisem dobro počutil, roka me je bolela, pa sem šel k zdravniku. Sledili so operacija glave in devet dni v kliničnem centru. Takšen nisem mogel iti na zimo v barako, zato me je k sebi pod streho prijazno vzel frend. Ko bo spomladi postalo malce topleje, se bom vrnil v poletno rezidenco.«
Kamor še ni stopila človeška noga
»Malokdo ve, da sem se v mladosti ukvarjal s pingpongom, vaterpolom, karatejem, alpinizmom in jamarstvom, v katerem še danes vztrajam,« še razkrijejo besede, izrečene med premolki, nato pa Slavko Manfreda poudari: »Alpinizem sem opustil, saj je bilo v njem preveč egoizma in tekmovanja, to pa ni zame. Jamarstvo mi je bolj pisano na kožo, ker mi hodimo tja, kamor še ni stopila človeška noga.«
Kranjčani moje generacije se spominjajo, da je Slavku v tistih daljnih letih, ko nas je, mladino, dokaj pogosto nosilo po starem jedru mesta, delal družbo kuža Lord. Ob spominu nanj se na bradatem obrazu nariše nasmeh, ko na koncu popoldanskega druženja ob kozarčku gostega soka pove, česar mu marsikdo verjetno niti v sanjah ne bi pripisal: »V življenju sem imel veliko malih živali, recimo psov, mačk in ptic. Med drugim tudi Lorda. Živali imam zelo rad, kot tudi sprehode v naravo in gobarjenje. Kje je najlepše? Povsod, samo da si v naravi in da ni preveč onesnaženo.«