Svetovno nogometno prvenstvo je še enkrat pokazalo, kako globoka je povezava nacionalnega, verskega in žogobrcarskega. Francoski Bošnjak Vahid Halilhodžić je razumljivo vodil Alžirijo, saj so se sporazumevali v francoskem jeziku, poleg tega pa jih veže tudi muslimanska vera. Vaha je po mundialu zapustil klop puščavskih lisic, a novo službo spet našel v muslimanski Turčiji. Gorečemu katoliku Fabiu Capellu denimo melanholičnih ruskih pravoslavcev ni uspelo spraviti v nogometni red. V Južni Ameriki pa je žogobrc tako ali tako državna vera in so nogometni stadioni cerkve, kamor ljudje hodijo na nedeljsko mašo.
Še prav posebno zanimiv pa je primer Slaviše Stojanovića. Slave je bil z Domžalami dvakrat prvak, pozneje pa je bil tudi pomočnik Srečka Katanca pri vodenju Združenih arabskih emiratov. Selektorsko vodenje Slovenije se je za Slavišo končalo porazno, v zadnji sezoni pa je Crveno zvezdo po sedmih letih znova popeljal do naslova srbskega prvaka. A nato tudi odstopil.
Slave je ob prihodu na Marakano, seveda tisto beograjsko, menil, da bo kot nekdanji sloselektor razpadlega srbskega velikana v slabi ligi Jelen seveda zlahka vodil do zmag v, karikirano, Valjevu, Kraljevu, Smederevu, Svetozarevu in Karađorđevu. Glavna naloga je bila prehiteti Partizana, a ve se tudi, da je srbski žogobrc vezan tudi na dejavnike podzemeljskega karakterja. Stojanović se je na poti do naslova psihično namučil in izpraznil, kajti ve se, kakšen je pritisk medijev, ko gre za tako slovita kluba, kot sta rdeča zvezda in Partizan. Evropa zvezdašem tudi, zaradi dolgov, ni odprla vrat starocelinskega tekmovanja in Slaviša je po izjemno stresni sezoni dvignil roke in odšel. Slave je na perjanici vodenja slovenske izbrane vrste pač menil, da bo kos slabim Srbom, že v Sloveniji se je pritoževal nad pritiskom in kritikami medijev, v balkanskem kotlu Beograda pa je dokončno spoznal, da mora nogometni trener prvič imeti strokovno kakovost, drugič pa zaradi javnosti trdo kožo.
