LJUBLJANA – Na slovenskem Parnasu na ljubljanskem Cankarjevem vrhu so konec junija podelili letošnjega kresnika. Žirijo nadvse ugledne Delove nagrade za najboljši slovenski roman je z delom Samo pridi domov najbolj prepričal Ljubljančan Andrej E. Skubic. Že leta 1991 je Kresnikova žirija prebrala 17 romanov in med njimi izbrala prvega lavreata, Lojzeta Kovačiča in njegov roman Kristalni čas. Tako letos mineva 24 let od prvega kresnika, a če smo bolj natančni, pravzaprav petindvajset. Prvi nagrajeni roman je namreč izšel leta 1990. Takoj za kresniki je 90 let dočakal naš pesniški velikan Ciril Zlobec, lepo smo se poklonili njegovemu jubileju, nekaj dni zatem pa se je za vedno poslovil še en velikan, glasbeni, Slavko Avsenik.
Trije sijajni literati
Le nekaj let mlajši od Kraševca Zlobca pa so bili kar trije sijajni literati, vsi trije Ljubljančani. Letos bi bil star 85 let, četrt stoletja pa je že minilo, kar ga je ubil tihi morilec v žilah, otrok Zelene jame, Marjan Rožanc. Prav toliko bi bil star, če bi bil še na svetu, pesnik, dramatik in pripovednik Gregor Strniša. Živel je tik pod hribom, kjer podeljujejo kresnika, v Rožni dolini, nekaj časa tudi s pesnico Svetlano Makarovič. Prvega je zaprla nekdanja Jugoslovanska ljudska armada, drugega ljudska oblast, oba po krivem, oba za nekaj let. Arestant pa je bil tudi Strnišev prijatelj, pisatelj Lojze Kovačič, letnik 1929, sicer rojen v švicarskem Baslu, kjer je nekoč imel oče, po rodu Dolenjec iz Cegelnice pri Novem mestu, krznarsko delavnico s tridesetimi zaposlenimi, po mnenju mnogih eden najboljših povojnih slovenskih pisateljev. Skoraj celotni Kovačičev opus se dogaja v Ljubljani. Je najobsežnejša, najnatančnejša in najpronicljivejša upodobitev in analiza Ljubljane od leta 1938 do približno 2000 v slovenski književnosti. Bil je zelo poseben, komunistični oblasti je šel hudo na živce, še bolj kot Rožanc in Strniša, tedanja udba ga je že nekaj let po vojni prištevala med negativne elemente, kot se je tedaj reklo.
Leta 1951 je v osrednji policijski stavbi v Ljubljani, ironično imenovani po predvojni banki, ki je v njej delovala, Slavija, zdaj je tam ministrstvo za notranje zadeve, zaprosil za potni list, da je obiskal mater, po očetu Nemko, sestro in nečakinjo v taborišču za razseljene osebe Kellberg pri Beljaku, kamor jih je ljudska oblast brutalno izselila decembra 1945. Ni znano, pod kakšnimi pogoji so mu ga dali, niti to, ali je moral o obisku poročati policiji, kar so takrat obiskovalci tujine morali obvezno početi. O vsem tem in še marsičem lahko preberete v imenitnem delu Marjana Dolgana, Jerneje Fridl in Mance Volk z naslovom Literarni atlas Ljubljane, ki je izšla lani in nosi podnaslov Zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani.
Kovačiča so prvič zaprli že kmalu po vojni, decembra 1945, bil je fantič pri šestnajstih. Ker ni imel od česa živeti, oče, ki je skrbel za družino, je umrl leta 1944, je pred božičem hotel prodati nerabni družinski šivalni stroj, vendar so ga aretirali in zaprli v samico, češ da je prodal narodno imovino. Spomladi 1946 ga je iz aresta, kjer je čakal na sodno obravnavo ali izgon, spravil Josip Vidmar, izpustili so ga, ker da je obetaven literarni talent, kar je kajpak res bil.
Leta 1951 se je Kovačič tudi poročil, in sicer z nekdanjo partizanko Marijo Sever, urednico pri Mladinski knjigi, v zakonu se mu je poleg Darka 1953. rodil tudi Jani, pozneje filozof in kantavtor. Vse do 1957. pa se še vedno ni mogel zaposliti, ker je veljal za moralno-politično oporečno osebo, za kar je zlasti poskrbel kulturni ideolog partije Boris Ziherl.
Duh Vitomila Zupana
Na letošnjih kresnikih je zbrane na Cankarjevem vrhu obiskal tudi duh Vitomila Zupana, še enega briljantnega pisca, ki je od vseh slovenskih literatov najdlje sedel v arestu. Njegove šlagerje in pesmi iz zapora sta interpretirala Vita Mavrič in prav sin Lojzeta Kovačiča, Jani.
Kovačiča so, kot piše v svoji knjigi Prah iz 1988., celo tisti, ki so ga imeli po svoje radi in so ga ščitili, med njimi glavni urednik mladinskega tednika F. M. (verjetno je imel v mislih Frančka Mirtiča, medvojnega vosovca), nenehno zmerjali s sovražnikom in parazitom, češ da nima službe (ki je seveda kot sovražnik ljudstva ni mogel dobiti!). A še danes živimo v državi, kjer umetniki veljajo za parazite, o čemer govori tudi Skubic. »V glavnem, parazitiram na žuljih Slovencev,« pravi sarkastično.
Slovenci smo res tragikomičen narod. Pisatelje in pesnike, pa tudi druge umetnike (zlasti pokojne) kujemo v zvezde in jih imamo za genije, točimo krokodilje solze, ko umro, hkrati pa smo jih za življenja pripravljeni nagraditi slabše kot najslabše plačane delavce (naj mi ti ne zamerijo). Večini Slovencev se to zdi normalno. Pa ni. Te dni smo se poslovili od glasbenega genija Slavka Avsenika, nedvomno umetnika, ja, kaj pa drugega. V Begunjah so ga pokopali z najvišjimi državniškimi častmi, v zemljo so ga položili vojaki častne čete, ki so proti Karavankam tudi trikrat ustrelil salvo njemu v čast in slovo, poklonit se mu je prišel državni vrh, nacionalna teve je neposredno prenašala pogrebno slovesnost, kar se ni zgodilo, če me spomin ne vara, vse od pogreba Josipa Broza - Tita, še v rajnki Jugi. Borut Pahor je v govoru dejal, da sta Zdravljica in Golica umetnini, ki izkazujeta naš narodni značaj. Prešeren in Avsenik. A nagrade, imenovane po prvem, niti male, Slavko nikdar ni dobil. Nič se ne bi čudil, če jo bo zdaj, veliko, in – posmrtno.
Predsednik Borštnar in sekretar Rožanc Marjan Rožanc je eden najbolj karizmatičnih slovenskih piscev minulega stoletja. Zaljubljen je bil tudi v šport, med športniki je imel veliko prijateljev, tudi Iva Daneua. Družina Marjana Rožanca se je v Zeleno jamo preselila 1934., v tem času je imelo igrišče za tovarno Kolinska tudi Športno društvo Slovan. Zelenojamsko zamestje, kot ga je sam imenoval, je zaznamovalo njegovo otroštvo in ga spremljalo celotno pisateljsko pot. V knjigi Zelena jama je zbral šest besedil, ki so povezana z idejo doma in podobo Zelene jame, kot je danes ni več mogoče najti. Od leta 1980 je bil predsednik Slovana nekdanji partizanski prvoborec in narodno heroj Jože Borštnar, direktor Javnih skladišč, današnjega BTC, in on je tudi pri Slovanu zaposlil Rožanca. Sam je držal roko predvsem nad rokometom, ta je pod njim dosegal največje uspehe, na nivoju društva pa je bil profesionalni sekretar Rožanc, ki je v Slovanu vtisnil ogromen pečat. Od 1993. podeljujejo nagrado Marjana Rožanca za najboljšo esejistično zbirko leta, po slovanovcu z dušo in srcem, morda celo največjim vseh časov, pa se imenujejo tudi najvišja priznanja na področju športa v Ljubljani. |
