Slapnik vleče poslansko
 nadomestilo, čeprav dela

MARIBOR – Funkcija poslanca v našem državnem zboru ima številne svetle plati; mlajši si lahko z nastopi pridobijo pozornost in nekaj minut slave, preden spet poniknejo v svoj svet in okolje. Med tovrstnimi poslanci je nedvomno tudi 36-letni konjiški inženir strojništva Tadej Slapnik, čigar nagli vzpon se je začel junija 2009 po volitvah v evroparlament – ker se je vanj zavihtel poslanec Zaresa Ivo Vajgl, so iz stranke na izpraznjeni stolček v slovenskem parlamentu poslali Slapnika.

Pred poslansko funkcijo je bil zaposlen kot direktor Mladinskega centra Dravinjske doline, opravljal je službo občinskega svetnika ter bil predsednik odbora za finance in premoženje občinskega sveta Slovenske Konjice. V politiki je prisoten bistveno dlje, saj je bil že leta 2000 izvoljen za podpredsednika Stranke mladih Slovenije, ki pa pri volilnem telesu ni uživala pretiranega ugleda in je bila v parlament kot taka izvoljena le enkrat.

Ni zanemarljiv podatek, da je njegov stric Dušan Slapnik, ki mu poznavalci pripisujejo pomembno vlogo v Konjicah in zaledju. Slapnik je bil del zdaj propadlega Cestnega podjetja Maribor (CPM), v katerem je bil komercialni direktor, ugled si nabira kot predsednik konjiškega kluba Lions.

Grožnje in izmišljotine

Tadej Slapnik je svoje obdobje dvomljive slave doživel lani: najprej je marca na zasedanju Patrijine parlamentarne komisije Zmagu Jelinčiču grozil, da ga bo vrgel skozi okno parlamenta. Poslanec Franc Pukšič je takrat navedel, da je Slapnik Jelinčiča označil za potepuha. Celo Slapnikova strankarska kolegica Cveta Zalokar Oražem je njegovo takratno ravnanje označila za »... popolnoma neprimerno besedovanje. Za tako ravnanje ni opravičila«. Slapnik si je nato lani jeseni – po sklepu parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb – kar izmislil vdor neznanih oseb v telefon kolegice iz koalicije Melite Župevc, ki pa ni potrdila njegovih sprva dramatičnih navedb.

Še pred predčasnim koncem (za)resne poslanske kariere pa je bil decembra lani v Mariboru ustanovljen Slovenski forum socialnega podjetništva (FSP). Tadej Slapnik je bil izvoljen v upravni odbor tega foruma, ki mu nekateri pravijo kar Mladi forum 21 – le da so v njem zbrane zvezd(ic)e lokalne politike, kot na primer neuspešna kandidatka za poslanko Zaresa Zdenka Kovač pa nekdanji prvi nadzornik Elektra Maribor Matjaž Madžarac (odstopil je po razkritju skrivnostnih poslov) ter Goran Milošević, pred časom pridržani lastnik murskosoboškega podjetja Pribinovina. Miloševića so povezovali z državnim sekretarjem v Pahorjevi vladi Andrejem Horvatom, ki ga je vlada odstavila po sumu in preiskavah domnevno spornih delitev sredstev za pomoč Pomurju.

Neuspešno socialni

Pisana druščina si je za cilj zadala »povezovanje in sodelovanje vseh zainteresiranih za razvoj socialnega podjetništva«, kot je ob ustanovitvi FSP razložila predsednica Katarina Hölzl. Generalni sekretar je postal Slapnik, ki vleče poslansko nadomestilo, čeprav že opravlja oziroma razvija novi posel. »Jaz svoje delo opravljam volontersko. Če se bomo razvili do te stopnje, da bo mogoča profesionalizacija, bom to storil,« je povedal Slapnik in tako potrdil govorice, da bo nadomestilo prejemal, kolikor časa bo šlo. Njegov podjetniški eksperiment plačujemo davkoplačevalci, in sicer 4084 evrov bruto na mesec. In kot se zdi, bo to še en znesek, ki ga bomo vrgli skozi okno.

Slapnik je namreč potarnal, da država ni naredila dovolj: »Zamudila je prejšnja vlada, ki ni sprejela zakona o socialnem podjetništvu. Forum nima nobenih virov ali sredstev. Kot kaže zdaj, je majhna verjetnost, da bi se lahko profesionalizirali,« je skeptičen nekdanji poslanec, ki pa je kategorično zanikal, da bi bil prijatelj Gorana Miloševića: »Ne bi mogli reči, da je moj prijatelj. Bil je izvoljen v upravni odbor FSP, nikoli pa ga nisem imel za prijatelja,« pojasni njuno razmerje.

Na predstavitveni spletni strani FSP so zapisali visokoleteče izjave, denimo: »Slovenski forum za socialno podjetništvo temelji na visokih etičnih in moralnih načelih.« Če gre sklepati po dozdajšnji karieri Slapnika (še posebno tisti iz državnozborskih dni), so ti standardi drugačni, kot bi si jih predstavljali na načelni ravni. Toda bolj kot besede štejejo dejanja – celo za politike, ki nekoč plačajo ceno neizpolnjenih obljub in svojih ravnanj. Nemara pa mlademu podjetniku in nekdanjemu poslancu ni treba trepetati za usodo; tudi ko ponikne nadomestilo za poslanske storitve, najverjetneje ne bo postal socialni problem, kot je, denimo, marsikateri njegov volivec, ki se po izgubi zaposlitve ne znajde.