Slamnikov je dovolj, samo sonca ni

DOMŽALE – V Domžalah so se pred leti odločili, da bodo odločneje negovali tradicijo nekdanje uspešne slamnikarske obrti, ki je pozneje prerasla v pravo in močno industrijo. V Godbenem domu so odprli Slamnikarski muzej, kjer je na ogled več kot 300-letna zgodovina slamnikarstva. Med drugim pripravljajo delavnice, na katerih se udeleženke lahko naučijo pletenja kit in šivanja slamnikov.

Kamniško-bistriška ravan je bila v preteklosti večinoma posejana z žitom. Kmetje ga niso pridelovali zaradi slame za pletenje, ampak zaradi zrna in hrane. Na žetvi pa so izbrali najprimernejšo slamo in iz nje pletli slamnate kite. Te so prodali ali iz njih sami šivali slamnike. Slamo so začeli uporabljati tudi za prekrivanje streh, spoznali pa so še, da lahko iz nje napravijo imenitne izdelke za gospodinjstvo, celo cekar za gorenjsko narodno nošo.

Tudi iz Hrvaške in Srbije

Pred tremi leti sta se tedanji predsednik domžalske komisije za turizem Igor Kuzmič in Roman Kos, strokovni sodelavec Slamnikarskega muzeja, domislila nove prireditve. Zasnovala sta slamnikarski sejem in že na prvi dogodek povabila vse tiste, ki pri svojem delu uporabljajo slamo. Domžale v tem pogledu niso osamljene, saj so sčasoma spoznali, da je uporaba slame po Evropi še danes precej razširjena. Tako je domžalski slamnikarski sejem pridobil še mednarodno veljavo. Na letošnjem sejmu so se poleg domačih rokodelcev predstavili še člani turistične skupnosti mesta Koprivnice iz Hrvaške, Slamarska sekcija društva Matija Gubec iz Srbije in Slamarska delavnica Mirjane in Edvarda Kirbusa, prav tako iz Srbije.

Slamnikarstvo je bilo pomembna gospodarska dejavnosti na širšem območju Domžal, ki je trajala vsaj od druge polovice 18. stoletja do srede 20. stoletja. Že domači župnik, pisatelj in skladatelj Franc Bernik, je na začetku prejšnjega stoletja zapisal, da so »Domžale tisti sloveči, svetovno znani obrtni kraj, kjer se izdelujejo najlepši in najfinejši moški in – kar še več pove! – tudi ženski slamniki«.

Čeprav je slamnikarska industrija propadla, je nekaj tovrstnih poznavalcev kljub vsemu ostalo. Da se je ta tradicija tako lepo ohranila, ima nedvomno največ zaslug novinar in publicist Matjaž Brojan, tudi odličen poznavalec domžalske preteklosti. Zanimalo ga je seveda tudi slamnikarstvo, saj je vrsto let zbiral najrazličnejše gradivo in predmete. Pripravil je bogato monografijo Slamnata sled Domžal, ki jo je izdal in založil Kulturni dom Franca Bernika. Brojan je na sejmu med drugim povedal, da korenine njegove družine segajo v leto 1711. »Moj prapraded Valentin Jančigaj je bil med prvimi, če ne celo prvi slamnikar med Slovenci,« pravi poznavalec slamnikarstva. »Usoda je tako hotela, da sem se poskušal tem mojim prednikom oddolžiti z raziskovanjem slamnikarstva na Domžalskem. Tega sem se lotil relativno pozno, a ne prepozno. Pri raziskovanju te teme sem obiskal vsaj trideset starih ljudi, ki so imeli nekoč opraviti s slamnikarstvom. Spominjam se, da sem v mladosti živel sredi tega slamnikarskega utripa. Takrat je bilo to še živo, bilo je veliko materiala, predmetov, orodja in strojev. Škoda, a kot otroka me to ni zanimalo. Šele pozneje sem spoznal, kaj je pomenilo slamnikarstvo. Pred kakšnimi tridesetimi leti sem se odločil, da začnem zbirati vse o tej pomembni domžalski panogi. Kupoval sem vse, kar je vsaj malo dišalo po slamnikarstvu. Veliko tega mojega gradiva je zdaj v muzeju.«

Za glavo 
in streho

Med legendami domžalskega slamnikarstva je domačinka Joži Košak, ki je danes ena redkih, ki še znajo sešiti pravi slamnik. Že kar dolgo uživa v pokoju, a še vedno vztraja in rada pokaže, kako iz kit nastajajo slamnata pokrivala in cekarji, kakršne nosijo h gorenjski narodni noši. »Izučila sem se v nekoč znameniti, danes pa žal propadli domžalski tovarni Univerzale, kjer smo izdelovali klobuke in seveda slamnike,« je povedala. »Zdaj žal niti pravih kit ni mogoče dobiti pri nas, saj smo spet odvisni od uvoza in Kitajcev, kjer pa tudi ni vse tako poceni. Škoda, lepo zemljo imamo in spet bi lahko posejali pšenico ali rž ter pridobivali slamo za pletenje slamnatih kit.«

Če je slamnik nekakšna streha za naše glave v hudi pripeki, pa se s čisto pravimi strehami ukvarja Oto Nemanič, tesarski mojster z Gornje Lokvice v Beli krajini. V Domžalah je pokazal, kako se s slamo prekrivajo strehe. A pot do tja ni tako preprosta. Z ženo Marijo ohranjata lep običaj in vsako leto na drugo septembrsko soboto povabita prijatelje na škupanje. To je staro kmečko opravilo, pri katerem slamo očistijo plevela, poleg tega odstranijo zlomljena stebelca in druge neuporabne stvari, očiščeno pa potem povežejo v snope, ki jih nato uporabijo za prekrivanje strehe.

Slamnikarski sejem je tudi nekakšna prelomnica med pomladjo in poletjem. Minulo soboto sta si domžalski župan Toni Dragar in častni občan dr. Miroslav Stiplovšek nadela vsak svoj slamnik in tako tudi uradno odprla sezono nošenja slamnikov. In ni jih bilo malo, ki so si prav na sejmu v Domžalah privoščili najboljšo zaščito pred soncem za prihajajoče poletje.